Tema : Božiji zakoni


   


Poslao : Karma OTKRIVENJE TAJNE UNIVERSUMA
Datum : 25.10.2012.
BOŽIJI ZAKONI

APSOLUTNA ISTINA
OTKRIVENJE TAJNE UNIVERSUMA

POSVEĆENO SVIMA ONIMA KOJI, ODUVEK, ZAGLEDANI U DALJINU
TRAŽE SAMOGA SEBE: TRAGAOCIMA ZA APSOLUTNOM ISTINOM!


Univerzum nije ništa drugo do jedna slika Božije beskrajne
ljepote.

   SVE ŠTO ČINIŠ – SEBI ČINIŠ !!! 

„Sve, dakle, što hoćete da čine ljudi vama, činite i vi
njima: jer je to Zakon i proroci.“(Mat.7,12) 

Alame Tabatabai je kazao da za čovjeka postoje tri puta koja
ga vode Uzvišenom Bogu:
1.  put srca (fitreta),

2.  put nauke (prirode),

3.  put razuma (filozofije).

Sva ova tri puta osvjetljava objava i pomaže čovjeku da dođe
do Boga.

Govoreći o fitretu Mewlana je rekao: "Fitret je kao želja
djeteta za majkom, želja novorođenčeta koje ne zna tajnu
želje svoje. On je kao ljubav murida prema svom šeihu. Um
naš pojedinačni od onog je općeg uma, a kretanje sjenke
pokret je cvijeta. Tren po tren, sjenka se smanjuje i na
kraju svom izvoru nestaje."

Imam Husein (a.s.) u poznatoj dovi Arafat obraća se Allahu
(s.w.a.) i govori o svim različitim djelima Njegovim, o
usponima i padovima života u univerzumu: " Svi ovi usponi i
padovi me upućuju na jednu stvar a to je da si me stvorio
zato da bi mi se predstavljao u svim oblicima i svim
stvarima, sve dok Tvoje izravno prisustvo ne budem vidio baš
u svim stvarima."

Qur'an uzvišeni kaže: "Zar ne vidiš kako je Bog razastro
sjenke", dakle, sve što postoji sjenka je Njegova a ne ono
što je ono samo po sebi. Zato nas Allah (s.w.a.) poziva da
ga se sjetimo u sebi, u svojim dušama (zikr).

Obratimo se sebi, svojim dušama i tamo ćemo sigurno naći
našeg Stvoritelja. Ovo traženje sjećanja nas podsjeća na ono
Platonovo učenje o tome kako smo mi sve znali samo smo
zaboravili pa se postepeno podsjećamo. Allah (s.w.a.) nas
ustvari ovim samo podsjeća da smo nekada pozitivno
odgovorili na Njegovo pitanje: "Jesam li Ja vaš Gospodar?"

Poslanik (s.a.w.a.) je jednom rekao Abu Zaru: " Bog nije u
ovom ili onom ćošku. Ne traži ga tako, nego Ga čuvaj (pazi
da sve što činiš činiš sa sviješću o Njegovom prisustvu), pa
ćeš Ga vidjeti pred sobom."

Univerzum nije ništa drugo do jedna slika Božije beskrajne
ljepote.

Hadis: "Nije Allah odvojen od stvorenja svojih, nego su
njihova djela koprenu stvorila." 


APSOLUTNA ISTINA
OTKRIVENJE TAJNE UNIVERSUMA

POSVEĆENO SVIMA ONIMA KOJI, ODUVEK, ZAGLEDANI U DALJINU
TRAŽE SAMOGA SEBE: TRAGAOCIMA ZA APSOLUTNOM ISTINOM!

Kao što smo već uvideli, ljubav (dakle istinska) na sve i na
svakoga  gleda jednakim očima. Ona ne ocenjuje i ne deli,
jer je svako deljenje uslovljeno nekim sebičnim interesom –
dok je ljubav iznad svakog ličnog, relativnog interesa jer
ona sama jeste najviši, apsolutni Interes.
 
     
      Ceo svet je samo odraz, i ogledalo, nas samih! – Ko
ima oči da to vidi i uši da to čuje, taj spoznaje (kao što
mi već odavno jesmo) da sve što upućuje drugima zapravo
upućuje samom sebi. Prema tome: Koga mrzeti!? …Koga tlačiti
i nad kime se iživljavati!? …Kome, uopšte, uskratiti pomoć i
podršku!? …Kome uputiti makar i jednu jedinu lošu reč ili
čak misao!?!… 

     Pogledajmo kako sada jasno sja onaj Hristov premudri
savet:
 
-   „Sve, dakle, što hoćete da čine ljudi vama, činite i vi
njima: jer je to Zakon i proroci.“ (Mat.7,12)
 
     Zaista, zaista ne postoji „drugo“ ljudsko biće, osim
nas samih; kao što i u čitavom Univerzumu, čudesno i umu
nepojmljivo, ne postoji ništa „drugo“ osim nas samih… i to
upravo stoga što sama suština Univerzuma (SVEGA!) jesmo
upravo – mi sami: naše istinsko SOPSTVO (Svesuština, Bog)!
„Mnoštvo“ je samo fantazija (ovog) zabludelog uma; Večita
Realnost je jedino – Ja Jesam!
 
 
 
     Zbog toga je jedina ljubav u – DAVANJU: što (se) više
dajemo, to postajemo zaista bogatiji! …Tako da, dok god smo
„razdvojeni“ od Boga, jedina istina o nama i svetu je
sledeća: Svet postoji samo zato da bismo mogli pružiti
ljubav samome sebi! – Ili, prevedeno na jezik religije: Svet
postoji samo zato da bismo, darujući mu ljubav, omogućili
Bogu da daruje ljubav nama samima!!! 

     Tek ne „voleći“ nikog (ništa) posebno, mi istinski
volimo sve – pa  tada, tj. time, i bilo koju pojedinačnost;
samo što je tada to takav kvalitet ljubavi gde mi više ne
volimo zbog ličnih interesa, nego zato što u svemu
sagledavamo onu najdublju suštinu (apsolutnu istinu), koja
je ujedno suština onoga što i mi sami jesmo. Tada mi ne
„Volimo“, nego tada „Jesmo ljubav“ – i (tek) to je istinska,
božanska  ljubav! Ta ljubav, koja je jednaka i potpuna prema
svemu i svakom, jeste zapravo – ljubav prema Bogu
(Nerazdvojnoj Celini Postojanja, Svesuštinskom Jednom),
ljubav prema Bogu-U-Svemu. …Bez ljubavi, odnosno predanosti,
prema Bogu (NE-EGU!) mi ostajemo u okovima EGA, jer svaka
ljubav koja je namenjena nekom, ili nečem, posebno – jeste
posesivnost a ne ljubav.
 
                                                            
              
 
     Moj voljeni Svamiđi (Paramhans Sri Svami
Mahešvarananda) kaže:
 
-   „Osećati Njegovo prisustvo u svakome, jeste istinska
(božanska) ljubav. Ako je ljubav vezana za pojedinačno onda
je to slepa ljubav a ona neizostavno dovodi do razočarenja,
do patnje, do problema, i ne pruža ništa jer ne vodi
nikud.“
 
 
 
     Savršeni, opštepoznati, primer božanske ljubavi imamo u
Isusu Hristu: On nije „voleo“, jer „voleti“ znači gajiti
ljubav prema nekome ili nečemu posebno – a to nije ljubav;
Isus je voleo SVE, pa otuda i pojam „voleti“ gubi smisao… –
Kada volimo SVE, tada mi ne volimo nego tada jesmo ljubav,
tako da ljubav (istinska) i „voljenje“ nipošto ne mogu
zajedno. Stoga; On, Isus, nije „Voleo“ nego je „Bio ljubav“,
a biti ljubav znači nemati EGO i, prema tome – biti u Bogu!
 
     U skladu sa svim ovim; istinska ljubav je ono što,
možda najpribližnije, možemo označiti pojmom:
„Neuznemiravanje“.
 
     Pod Neuznemiravanjem se podrazumeva, u prvom redu,
apsolutno dopuštanje slobode izbora! Ta sloboda je odraz
same Suštine, i ona nam omogućava da svako od nas, po
principu apsolutno slobodne volje, snosi potpunu i apsolutnu
odgovornost za sve svoje postupke i namere. Na osnovu te
odgovornosti svako snosi i tačno odgovarajuće (svoje!)
posledice, koje – niti može izbeći, niti bi to bilo poželjno
čak i da je moguće. – Niko ne može da odgovara za tudje
postupke niti iko može da snosi tudju karmu, i zbog toga je
zaista neophodno da svako, sa potpunom samosvešću, nadzire
samoga sebe… a da se ostavi zaludnog, tako nam bliskog i
odomaćenog, tobožnjeg rešavanja tudjih problema i zadataka.
 
     
 
     U vezi ovoga, i u „Bhagavad-giti“ se navodi:
 
 -       „Vrši samo svoju dužnost, 

         pa makar ti ona bila                               
                  

         oskudnija zaslugama 

         a nipošto dužnost tudju, 

         makar bila zaslužnija. 

         Bolje da te i smrt snadje 

         kad vlastitu dužnost vršiš – 

         jer, zapamti, tudja dužnost 

         prepuna je opasnosti!“            (Bg.; Karma Joga
– III / 35) – Prepev.
 
 
 
     Ovo, naravno, ne znači da ne treba pružiti pomoć ako je
neko zatraži ili ako je nekome potrebna, kao i ponuditi svoj
dobronamerni savet, ali se nipošto(!) ne sme uticati na
slobodu izbora jednog bića: nikoga ni na šta ne smemo
siliti, pa čak i ako smo veoma uvereni da je naša namera
sasvim ispravna – jer moramo biti svesni da onaj ko zaista
zna istinu („tajnu“!) ispravnog postupka, taj nikoga ni na
šta ne prisiljava! …Ljubavlju se može sve; silom se ne
postiže ništa – bar ne ništa vredno i bar ne ništa trajno.
 
     Sloboda izbora je apsolutna sloboda koja je svakom
„Prirodjena“. Poštujući tu slobodu mi, zapravo, odajemo
poštovanje Bogu (Bog jeste Sloboda), tj. delujemo u saglasju
sa Njim („upražnjavamo“ istinsku ljubav).
 
     Istinska ljubav je u apsolutnom Poverenju i
Nesputavanju – jer ako nekog istinski volimo tada
blagosiljamo svaku odluku koju ta osoba donese, pošto nam je
tada njena sreća iznad našeg ličnog i sebičnog interesa. – U
krajnjem slučaju; ne dovodimo nikoga u situaciju da snosi
odgovornost, pa eventualno i ispašta posledice, zbog naših
ličnih (dakle nesavršenih!) uverenja koja smo mu, makar i u
najboljoj nameri, nametnuli! Govoreći jezikom istine:
Neophodno je apsolutno poštovati svačiju odluku, jer one
zaista jesu za najdublje poštovanje, pošto su one jasan znak
da je njihov „vlasnik“ rešio da otvoreno (bio on toga
svestan ili ne) podnese posledice svoje preostale karme, kao
i potpunu odgovornost za buduće odgovarajuće posledice. Ili,
prosto, drugim rečima: Neuznemiravanjem mi „dozvoljavamo“
Bogu da „radi Svoj posao“!!!
 
     U tom duhu trebamo i svoju decu vaspitavati, jer samo
ljubavlju, razumevanjem i „neinvazivnim“ metodama
usmeravanja „iz senke“ (kada smo njihov „Dobri Duh“, a ne
nekakav „siledžija sa motkom“), dozvoljavamo im da izrastu u
zdrave, odgovorne i samosvesne osobe,  spremne da se voljno
prihvate svoje Samo-kreirane sudbine i svoga izabranog puta
– a ne da od njih stvorimo iskompleksirane nevoljnike i
gubitnike, koji će uvek nekog drugog kriviti za svoj
sopstveni izbor, svoju sopstvenu sudbinu, i koji neće biti u
stanju da se na pravi način  nose ni sa jednim životnim
ispitom („problemom“), već će uvek radje birati bekstvo i
borbu kao svoj izbor.
 
     Zato; zastanimo ovde i sada, i prizovimo medonosni
nektar iz dubina besmrtne Mudrosti, pa se podsetimo stihova
Halila Džubrana iz knjige „Prorok“ …koja je, očito, nastala
preko njega, a ne od njega:
 
 
 
-     „Vaša deca nisu vaša. 

        Ona su sinovi i kćeri žudnje Života za samim sobom.


        Oni nastaju preko vas, ali ne od vas, 

i,  premda su sa vama, ona vam ne pripadaju. 

        Možete im darovati svoju ljubav, ali ne i svoje
misli, 

jer ona imaju misli sopstvene. 

        Možete im skućiti tela ali ne i duše,
 
jer duše njihove obitavaju u kući sutrašnjice, koju vi ne
možete pohoditi ni u snovima svojim. 

         Možete težiti da budete kao oni, ali ne pokušavajte
da ih terate da budu kao vi. 

         Jer život ne ide unazad, niti se zadržava u
prošlosti. 

         Vi ste lukovi iz kojih se deca vaša poput živih
strela odapinju napred. 

         Strelac vidi metu na stazi beskraja i On vas savija
snagom svojom, kako bi strele Njegove letele hitro i daleko.


         Neka vas sreća ispuni što vas Strelac savija u ruci
svojoj; 

jer, baš kao što voli strelu što leti, On voli i postojani
luk.“
 
 
 
     Malo je osoba koje su, takve kakve su, u stanju da
razumeju i da „Vole“ na taj i takav način, jer dok god
postoji EGO on želi da se nametne u prvi plan – i time
razori ljubav. Takvu ljubav mogu pružati samo istinski zrele
i samosvesne, psihološki zaista snažne i nezavisne osobe,
koje svesno deluju u smeru prevazilaženja EGA ili su ga već
prevazišle. Shodno tome, poznato je da se kaže da je ljubav
Gurua – Samorealizovanog Učitelja – veća čak i od same Božje
ljubavi; jer, Bog nas „ne uznemirava“ ni u kom pogledu (sve
što nam se dogadja to činimo sami sebi i rezultat je naših
sopstvenih dela), dok nas Guru često zna „uznemiravati“
kanališući, svojim blagoslovima, Božju ljubav ka nama. No,
pošto Guru to čini bez ikakve akcije EGA, to što nas je i
„uznemirio“ ipak jeste čin vrhovne ljubavi – omogućivši nam
da intenzivnije osvešćujemo svoje slabosti i nesavršenosti,
kako bismo ih lakše i brže otklonili (prevazišli). Zato je
Guru – Živući Božji Blagoslov.
 
     
 
     Istinska ljubav, odnosno Neuznemiravanje, jeste upravo
ono čega se EGO najviše gnuša, plaši, i što svim silama
nastoji onemogućiti… – ona je ono što EGO naziva:
IGNORISANJE! Medjutim; ono što je za EGO „ignorisanje“, to
je (sasvim pouzdano!), sa stanovišta apsolutne istine a
shodno paradoksalnoj logici: bezrezervna predanost i ljubav;
jer, ponovimo i ovde: istina je za laž – laž! …Apsolutna
istina je za EGO najveća laž, iluzija i besmislica, i zbog
toga je za nas, koji robujemo EGU, nezamislivo teško –
gotovo „nemoguća misija“ –  spoznati je.
 
     Ignorisanje je, ustvari, reč sa božanskim značenjem. –
Ona je direktan put ka Bogu! …Ona će nam neposredno pomoći
da shvatimo autentični način na koji možemo prevazići, i
prevazilazimo, uticaje ovog sveta suprotnosti: hladnoću,
toplotu, bol itd. – ali o tome ćemo kasnije.
 
     Ignorišući pojedinosti, ali SVE pojedinosti (a ne samo
jedne na uštrb drugih), mi ne prianjamo ni za šta posebno –
a upravo time ostvarujemo istinsku svesnost celine,
apsolutne istine. Pošto EGO jeste „prošlost“, a naša
predstava sadašnjosti jeste ništa drugo do projekcija
kontinuiranog, i akumuliranog, delovanja prošlosti, to znači
da – ignorišući EGO mi zapravo ignorišemo beskonačan niz
pojedinosti (od kojih je prošlost „sačinjena“), i time
ostvarujemo istinsku svesnost trenutka (sadašnjosti), a ta
svesnost jeste: LJUBAV. Zbog toga ignorisanje ne znači
bezobzirnost – kako nas EGO svesrdno uverava – nego istinsku
pažnju i ljubav! – Ignorišući („zaboravljajući“,
opraštajući!) sve prijatnosti ili neprijatnosti koje smo
doživeli od neke osobe (sveta uopšte), mi tu osobu više ne
cenimo po tome šta ona jeste ili nije učinila za nas (za naš
EGO) nego u njoj, jednostavno, sagledavamo odraz Boga… odraz
sebe samog – svoje suštine. Iz takve čiste, „nerazlikujuće“
i „neuslovljavajuće“ ljubavi, mi toj osobi „želimo“ sve ono
što ona sama sebi želi ili uopšte može poželeti; zato joj
omogućavamo potpunu slobodu – ne utičući na nju nikakvim
svojim ličnim stavom – i tek tada je to istinska i potpuna
ljubav, jer: ljubav i sloboda jesu nerazdvojno JEDNO. …Znamo
za divnu pouku takve ljubavi, koja veli: „Ako nekoga zaista
voliš daj mu slobodu; ako ostane, zauvek je tvoj, a ako ode,
nikad nije ni bio!“ 

     
 
     Takva ljubav ujedno predstavlja i najviši oblik
Prijateljstva.
 
     Zato, i tako, istinska ljubav i istinsko prijateljstvo
egzistiraju kao nerazdvojno jedno! Medjutim, naša ustaljena
predstava o prijateljstvu bazirana je, kao inače i sve druge
naše predstave, na strogo EGO-centričnom stanovištu. Naime,
ako nas neko upita: „Šta je to PRIJATELJ?“, naš odgovor će
definitivno biti u stilu: „To je osoba koja mi pomaže, i na
koju se mogu osloniti, kad god mi je to potrebno.“ …Gotovo
izvesno je da nećemo reći da je to: „Osoba koja se može na
NAS osloniti kada je NJOJ teško.“ – Uvek sam „ja“ u centru
pažnje, i uvek „meni“ treba, pre svega, udovoljiti.
 
     To je, a što je i veoma očigledno, lažno prijateljstvo
(i ljubav) jer je, beskompromisno, zasnovano na koristi:
„Dok god mi koristiš („prijaš“ – u ma kojem pogledu) bićeš
mi „prija-telj“, a kad mi prestaneš biti od koristi tada
više neće biti razloga da te držim za prijatelja (ili da te
volim) i biće to kraj našoj ljubavi i prijateljstvu.“ Ta
„korist“ uopšte ne mora biti niti smišljena, niti očigledna,
pa čak ni svesna, ali je ona, u skladu sa opštevažećim
ustrojstvom apsolutne sebičnosti, savršeno prioritetna kao
princip našeg bitisanja. Suština je u tome da je svako od
nas, pre svega, samom sebi prioritetan; odnosno: svako je
sebi NAJPREČI! – To važi kako za čoveka, tako i za svako
drugo živo biće, a svakako i za Univerzum u celini; jer,
kako bi to ona izreka formulisala: „Bog je prvo Sebi bradu
stvorio!“ No; pošto smo već shvatili da ništa loše nema u
samoj sebičnosti, jer je ona Božanski princip – već je
problem jedino u našem poricanju, pa stoga i nerazumevanju
prave suštine, te sebičnosti – jasno je da i samo naše
imanentno koristoljublje nema nikakvu negativnu konotaciju
ukoliko ga ne poričemo i ukoliko ga koristimo u funkciji
„Voljenja“ Sebe, koji jesam SVE! – Od takvog našeg
„koristoljublja“ dobrobit imaju svi, a samim tim (i tek
tada!), i mi sami. …Svo zlo ima suštinu ne u zlu, već u
našem poricanju istine!
 
     EGO-prijateljstvo, čija postojanost i „konzistencija“
su direktno uslovljeni merom naše, manje ili više
(ne)prikrivene, hipokrizije –  odnosno čiji jedini vrednosni
kriterijum jeste to da li, i koliko, nam neko „koristi“ ili
ne – nije niti prijateljstvo, niti ljubav; jer kad nešto
istinski postoji, tada ono nije, i ne može ni biti,
uslovljeno ničim što je podložno faktoru prolaznosti – a
kamoli nekim plitkim i iluzornim interesima. Ono što jeste –
to uvek jeste. …Prijateljstvo koje to nije svugde i uvek,
ono uistinu to nije nigde i nikad.
 
     Mi smo, zapravo, večno u potrazi za tom večnom i
vrhovnom Ljubavlju i Prijateljstvom. No, dok god se vezujemo
(prianjamo) za druge u svojoj potrazi za tim, večnim,
prijateljstvom, već u samom startu smo osudjeni na
razočarenje – jer se, u ovom relativnom svetu, nikako i ni
kod koga ne možemo „pretplatiti“ na večnu ljubav! Da bismo
spoznali istinsko prijateljstvo, i njegov Izvor, neophodno
je otkriti ga tamo gde zaista jedino i jeste – unutar sebe.
Taj „izvor“ je naše istinsko Sopstvo; pa se, zato, i kaže da
je Bog najveći Prijatelj. To Sopstvo je univerzalno – ono
jeste Svesuština – i zbog toga: Samo ako sam istinski
prijatelj svima, bez razlike, tek tada sam istinski
prijatelj i samome sebi.
 
     Setimo se sada onih Hristovih reči, koje u ono vreme
mnogi nisu mogli „primiti“ a nama sada, konačno, deluju
toliko jasno i razumljivo:
 
-   „(…) Hodite blagosloveni oca mojega; primite carstvo
koje vam je pripravljeno od postanja svijeta. Jer ogladnjeh,
i dadoste mi da jedem; ožednjeh i napojiste me; gost bijah,
i primiste me; go bijah i odjenuste me; bolestan bijah, i
obidjoste me; u tamnici bijah, i dodjoste k meni. …Tada će
mu odgovoriti pravednici govoreći: Gospode! Kad te vidjesmo
gladna i nahranismo, ili žedna i napojismo? Kad li te
vidjesmo (kao) gosta i primismo, ili gola i odjenusmo? Kad
li te vidjesmo bolesna ili u tamnici, i dodjosmo k tebi? …I,
odgovarajući, car reći će im: Zaista vam kažem – kad
učiniste jednome od ove moje najmanje braće, meni učiniste!“
 (Mat. 25;34-40)
 
     I sigurno je jedno: uistinu, nisu sve ove priče i
po(r)uke upućene zato da bi On izvukao neku korist za Sebe –
jer Njemu nikakva korist, niti pomoć, zaista nije potrebna;
niti su čak upućene zato da bismo drugima učinili kakvu
dobrobit (iako je to očigledna, uzgredna i svakako 
poželjna, posledica); već UPRAVO ZATO što u čitavom
Univerzumu ne postoji ničega (drugog) osim Mene (čitaj:
Njega!) – apsolutnog Subjekta-i-Objekta – i UPRAVO ZATO što,
setimo se onoga što On (Hrist) oduvek zna: SVE ŠTO ČINIŠ –
SEBI ČINIŠ !!! 

     
 
     Kad mi sami postanemo oslonac svakome kome je on
potreban, tek tada smo postali istinski prijatelj i tek tada
su i svi drugi istinski prijatelji nama samima. Ili, kako je
to lepo primećeno: „Pravi prijatelj nas traži onda kada nam
treba“ (a ne kada „mu“ trebamo).
 
     Potrebno je postati poput hrasta u preriji: biti
utočište i odmorište kome god je to potrebno, bez
razlikovanja. …Ali, to ipak ne znači slepo, budalasto i
nesvrsishodno žrtvovanje sebe radi „višeg cilja“ – jer će
nas, ako to uzmemo za princip življenja, EGO, „oblizujući
se“ poput kakve divlje i krvoločne zveri koja merka svoj
ukusni obrok, lukavo sačekati iza nekog „mračnog ugla“ i
zaskočiti nas kad se tome  budemo najmanje nadali i kad
budemo najranjiviji; pa će naše „dobročinstvo“ doneti jedinu
korist nikome drugom do samo – EGU.
 
     Neophodna je istinska mudrost življenja, što će reći da
koristeći svoju prirodnu inteligenciju, i sposobnost
Razlučivanja (Viveka – sansk.), trebamo (ne)delati na taj
način (u takvoj svesti) da budemo u samom startu svesni svih
mogućih, sledujućih, posledica tog našeg (ne)delanja, i
pronaći, shodno datoj situaciji, pravi način za najbolji
konačni ishod – jer: „Kad nekome činiš dobro, misli i na
posledice!“
 
     I tek tada, konačno, i TEK TO (!), divno i
paradoksalno, jeste življenje istinskog koristoljublja, ali
koje je tako čisto i nevino, da čistije ne može biti – jer
čineći najbolju moguću korist za druge, mi je činimo upravo
za sebe samoga; kao i obratno! – I eto nam najboljeg dokaza
da NIŠTA u čitavoj ovoj Božjoj Tvorevini samo po sebi nije
ni loše niti „negativno“, jer sve, u svom Istinskom Stanju
(u svojoj izvornoj, autentičnoj dimenziji), bitiše prožeto
Božanskim Kvalitetom. SVE što je „u dodiru“ sa Istinom –
postaje Istina. Istina je Paras!
 
     
 
     Istinsko prijateljstvo i ljubav jeste u Neuznemiravanju
i Davanju; medjutim „davanje“ nije najadekvatnija reč, jer
dajući „od sveg srca“ (bezrezervno!) mi ne dajemo „to nešto“
već, zapravo, dajemo SEBE. Takvo davanje, dakle, nije
„davanje“ nego PREDANOST – a to nije predanost nečemu
odredjenom, nego predanost Bogu: bezrezervna predanost
SVEMU! …Predanost nečemu odredjenom nije predanost nego
„privrženost“; stoga, privrženost je posesivnost a predanost
je ljubav. 

     Predanost je, zapravo, SLUŽBA. – Služeći svemu, mi
istinski služimo sebi; odnosno, drugim rečima: služeći
svemu, mi savršeno omogućavamo Bogu da služi nama samima!
 
     No zaista, jedini istinski Sluga jeste Bog; uključujući
tu i osobe koje u potpunosti, dakle predano, deluju u skladu
sa Njim:  Prosvetljene osobe. Božja služba je služba
istinske ljubavi, i to je, kao što smo već ranije rekli,
jedina istinska Služba. …Zabluda je misliti da mi možemo
služiti Bogu, jer – kako bi uopšte bilo moguće da
nesavršenstvo služi savršenstvu (šta je to što bi
nesavršenstvo moglo ponuditi savršenstvu)? – Moguće je, i
jeste, samo obratno. Ali; baš zbog toga što Služi svemu, svi
o Njemu ovise – i zato je On istinski Gospodar svega.
 
     Ono jedino ispravno što možemo, i moramo, učiniti jeste
da „dozvolimo“ Bogu da nam Služi; a dopuštamo Mu tako što,
kako smo već rekli, mi sami služimo svemu.
 
     Mnogima je nevolja to što, robujući EGU, ne žele da
„služe“ nego žele da „gazduju“, da budu gospodari, pa u
svojoj iluziji i zbunjenosti nikada, i nikako, ne uvidjaju
istinu da je: istinski sluga jedini istinski gospodar. Oni
zbog toga, u želji da gospodare, postaju robovi samog sebe
(svoga EGA) i prirode (sveta) uopšte.
 
     U istinskoj službi je istinsko zadovoljstvo – jer nas
ona otvara za prijem Božanske ljubavi i spoznaju Boga u
sebi. Zbog toga je – zbog same postojeće mogućnosti da
služimo – potrebno imati apsolutnu zahvalnost; koja nije
zahvalnost zbog nečega posebno ili nečemu posebno, već je to
zahvalnost zbog svega i svemu: bezuslovna zahvalnost Životu,
Postojanju, odnosno – Bogu!
 
 
 
     Posle svega ovoga, istina je sigurno sasvim jasna:
Ljubav je ono što ostaje da egzistira kada se apsolutno
odstrane svi uticaji ovog sveta suprotnosti – sav nemir, sva
napetost, sva razdvojenost, sva uslovljenost i vezanost.
 
    Pošto u ovom našem Univerzumu (EGO-stvarnosti) postoji
samo „manifestovana“ energija (razni njeni vidovi) – a to je
energija u stanju „napetosti“ – ostaje nam kristalno jasna
spoznaja da je ljubav: Stanje-nemanifestovane-energije
(stanje apsolutne manifestacije energije!), a to stanje ne
„postoji“ već ono jeste Postojanje!!!
 
     Uvidjanje da je Ljubav jedino što istinski postoji, tj.
da ona jeste Postojanje, predstavlja istinsko i vrhovno
znanje. U svetlu tog znanja jasno nam je da ona nije
suprotnost, i da ne podleže suprotnostima, jer ona upravo
jeste Suština svih suprotnosti: ona ne  negira suprotnosti,
već ih „apsorbuje“ istinskim razumevanjem! …Stoga, mudrac
nije osoba koja ne zna šta je to mržnja već, naprotiv, osoba
koja savršeno dobro zna šta je ona – i zbog toga ga se ona
NE DOTIČE.
 
–   U Upanišadama se kaže: „Ovladao je sobom onaj ko zna
sebe: spokojan, staložen, i oslobodjen žudnje je on. Zlo ga
ne dotiče, ne uznemiruje, jer u plamenu njegovog uzvišenog
saznanja sve zlo sagoreva!“
 
     Ljubav ne deli i ne razdvaja; to čini EGO. …Zen-učitelj
Mumon rekao je: „Razmišljanje o dobru i zlu jeste vezivanje
za nebesa i pakao.“ – Vezivanje (prianjanje) uzrokuje
razdvajanje na suprotnosti, i zato je ono ropstvo a ne
ljubav.
 
     Svet treba voleti ne zbog toga što nam se on čini
blagonaklon ili pak nepravedan (jer to je lažna ljubav),
nego zato što on jeste deo uzvišenog i savršenog Božjeg
Plana, prema kome je sve zaista dobro, i naklonjeno nama,
jer plamenovi Božanske Vatre tinjaju u svakom od nas i
čekaju da se razbuktaju, i sagore svo zlo, neznanje i laž –
kojima je izvorište u EGU.
 
     Volimo i neprijatelje, jer, kako reče Radjniš – I oni
su prijatelji: prijatelji sa druge strane. …“Ljubite
neprijatelje svoje, blagosiljajte one koji vas kunu, činite
dobro onima koji vas mrze i molite se Bogu za one koji vas
gone. (…) Ako Boga nazivate samo svojoj braći, šta odviše
činite? Ne čine li tako i neznabošci? Budite vi dakle
savršeni, kao što je savršen Otac vaš nebeski!“ (Mat. 5; 44,
47, 48)
 
 
 
             Ne mrzimo zbog nepravde – to je EGO,
 
             ne volimo zbog pravde – i to je EGO,
 
             volimo zbog ljubavi, jer – to je Bog!
 
 
 
     Životno geslo, i srž božanskog Učenja – poruke božanske
ljubavi svima koji su ljubavi žedni – Njegove Božanske
Milosti i Svetlosti, Sri Dip Narajan Mahaprabuđi-ja (Bhagvan
Sri Dip Narajan Mahaprabhu, 1828-1963), koji je bio
autentična inkarnacija same Univerzalne Duše u ljudskom telu
(obličju), a koji je bio Božanski Učitelj Paramhans Svami
Madhavanande (Gurua moga Svamiđija), bilo je, i jeste kroz
večnost:
 
    
 
     -   “VOLITE SVE, I SVAKO ŽIVO BIĆE, NAJMANJE TOLIKO
KOLIKO VOLITE SAMOG SEBE!“
 
 
 
    
 
      Stoga:  Budimo ljubav! – Živimo ljubav! – Širimo
ljubav! 

 
 
(A.I. – 226.str)
 
http://apsolutnaistina.com/kritika/685-sta-ljubav-zaista-jeste




Komentar Br.1
Poslao : BM
Datum : 03.10.2012.
interesuje me da li je bilo ko procitao ovo
gore napisano



Komentar Br.2
Poslao : MM
Datum : 03.10.2012.
Jesam ja sam procitao, moram priznati na preskoke, a jedini
razlog je odvec poznata materija za mene. I da ako nema
podvala u preskocenim dijelovima sto nisam citao SVE JE
APSOLUTNO TAKO. Kad bi svi voljeli druge kao sebe, ove
stranice ne bi bilo jer ne bi ni bilo razloga da nastane,
izmedju ostalog.
Znam da ce biti raznih komentara, za i protiv ali i to
govori o nama samima. Pa ipak da ne prejudiciram raspravu.
Volim vas i volite se.



Komentar Br.3
Poslao : SH
Datum : 04.10.2012.
Cisto sumnjam da je netko odvojio toliko vremena da procita
sve to. Ali moram reci autoru da je isto tako rekao jedan od
najvecih genija danasnjice STEPHEN HAWKING da ne postoji
Bog.Jer ako je on nastao iz nicega onda je i svemir isto
tako nastao iz nicega. Neka procita THE GRAND DESING od
Stephen Hawking.



Komentar Br.4
Poslao : Albert Einstein
Datum : 04.10.2012.
Dijalog profesora (ateista) i studenta

 Postoji li Bog ?

 Postoji li zlo?

Profesor filozofije, ateist, obraća se studentima s
problemom znanosti i Boga, Svevišnjeg. Zamolio je jednog od
novih studenata da ustane i ...

Profesor: Vjeruješ li u Boga?
Student: Apsolutno, gospodine.
Profesor: Da li je Bog dobar?
Student: Naravno.
Profesor: Da li je Bog svemoćan?
Student: Da.
Profesor: Moj je brat umro od raka iako se molio Bogu da ga
izliječi. Većina nas bi pomogla onima koji su bolesni. Ali
Bog nije. Kako je onda Bog dobar? Hmm?
(Student šuti)
Profesor: Ne možeš odgovoriti, zar ne? Krenimo ispočetka,
mladi prijatelju. Da li je Bog dobar?
Student: Da.
Profesor: Da li je Sotona dobar?
Student: Ne.
Profesor: Odakle dolazi Sotona?
Student: Od… Boga…
Profesor: Tako je. Reci mi sinko, ima li zla u svijetu?
Student: Da.
Profesor: Zlo je posvuda, zar ne? A Bog je stvorio sve.
Točno?
Student: Da.
Profesor: Dakle, tko je stvorio zlo?
(Student ne odgovara)
Profesor: Ima li bolesti? Nemorala? Mržnje? Nakaznosti? Sve
te užasne stvari postoje na svijetu, zar ne?
Student: Da, gospodine.
Profesor: Dakle, tko ih je stvorio?
(Student nema odgovora)
Profesor: Znanost kaže da imamo 5 osjetila koja koristimo za
prepoznavanje i promatranje svijeta oko nas. Reci mi,
sinko... Jesi li ikada vidio Boga?
Student: Ne, gospodine.
Profesor: Reci nam jesi li ikada čuo svog Boga?
Student: Ne, gospodine.
Profesor: Jesi li ikada osjetio svog Boga, okusio svog Boga,
omirisao svog Boga? Jesi li ikada iskusio ikakvu osjetilnu
percepciju Boga na bilo koji način?
Student: Ne, gospodine. Bojim se da nisam.
Profesor: Usprkos tome vjeruješ u Njega?
Student: Da.
Profesor: Prema empirijskim, dokazivim i iskustvenim
protokolima, znanost kaže da tvoj BOG ne postoji. Što kažeš
na to, sinko?
Student: Ništa. Imam samo svoju vjeru.
Profesor: Da. Vjera. I to je problem koji ima znanost.
Student: Profesore, postoji li primjerice toplina?
Profesor: Da.
Student: A postoji li hladnoća?
Profesor: Da.
Student: Ne gospodine. Ne postoji.
(Predavaona je utihnula s ovim preokretom)

Student: Gospodine, možemo imati puno topline, i još više,
supertopline, megatopline, malo topline ili nimalo. Ali ne
možemo imati ništa zvano "hladnoća". Možemo stvoriti 273°C
ispod ništice, gdje nema topline, ali ne možemo dalje od
toga. Ne postoji takvo što, hladnoća. Hladnoća je samo
termin koji koristimo kako bismo opisali nedostatak topline.
Ne možemo mjeriti hladnoću. Hladnoća nije suprotna toplini,
gospodine, već njen nedostatak.
(U predavaoni je grobna tišina)

Student: Što s tamom, profesore? Postoji li primjerice
tama?
Profesor: Da. Što je noć ako nema tame?
Student: Ponovo ste u krivu, gospodine. Tama je nedostatak
nečega. Možete imati prigušenu svjetlost, normalnu
svjetlost, intenzivnu svjetlost, isprekidanu... Ali ako
konstatno nemate svjetlosti, imate ništavilo nazvano tamom,
zar ne? U stvarnosti, tama ne postoji. Da postoji, bili
biste u mogućnosti tamu učiniti još tamnijom, zar ne?
Profesor: I do kojeg zaključka dolazimo, mladi gospodine?
Student: Gospodine, moj zaključak je da je vaša filozofska
pretpostavka pogrešna.
Profesor: Pogrešna? Možeš li pojasniti kako?
Student: Gospodine, vi djelujete prema pretpostavci o
dualnosti. Objašnjavate kako postoji život i kako postoji
smrt, dobar Bog i zao Bog. Vi vidite koncepciju Boga kao
nečega konačnog, nečega mjerljivog. Gospodine, znanost ne
može objasniti niti misao. Koristi struju i magnetizam, ali
nikada nije vidjela, a još manje potpuno ih shvatila.
Vidjeti smrt kao suprotnost životu znači biti neupućen u
činjenicu da smrt ne može postojati kao supstanca. Smrt nije
suprotna životu: već njegov nedostatak.

Recite mi sada, profesore. Učite li svoje studente da su
evoluirali od majmuna?
Profesor: Ako mislite na prirodni evolucijski proces, da,
naravno, poučavam.
Student: Jeste li ikada promatrali evoluciju svojim očima,
gospodine?
(Profesor odmahuje glavom sa smješkom, počevši shvaćati kamo
taj argument vodi)
Student: Kako nitko nikada nije svjedočio procesu evolucije
na djelu i ne može niti dokazati da je taj proces u tijeku,
poučavate li svoje mišljenje, gospodine? Niste li vi
znanstvenik, a ne propovjednik?
(Studenti su u metežu)

Student: Postoji li u razredu itko tko je ikada vidio
profesorov mozak?
(Razred je pukao u smijeh)
Student: Postoji li itko ovdje, tko je ikada čuo profesorov
mozak, osjetio ga, opipao ili onjušio... Čini se da nema
takvoga. Dakle, prema ustaljenim pravilima empirijskog,
postojanog i dokazivog, znanost kaže da vi nemate mozga,
gospodine.
S dužnim poštovanjem, gospodine, kako onda možemo imati
povjerenja u vaša predavanja, gospodine?

(Prostorija je u tišini. Profesor promatra studenta,
nedokučivog izraza lica)
Profesor: Pretpostavljam da ćete im morati vjerovati,
sinko.
Student: Tako je gospodine... Veza između čovjeka i Boga je
VJERA.
Ona pokreće i oživljava.

Student: Gospodine, postoji li zlo?
Profesor: Naravno, kao što sam rekao, vidimo ga svakodnevno.
Ono je primjer ljudske nehumanosti prema čovjeku. Puno je
kriminala i nasilja svuda u svijetu. ta očitovanja nisu
ništa drugo doli zlo.

Student: Zlo ne postoji, gospodine. Barem ne samostalno. Zlo
je jednostavno nedostatak Boga. Bog nije stvorio zlo. Zlo
nije poput vjere, ili ljubavi koja postoji baš poput svjetla
i topline. Zlo je rezultat onoga što se događa kada čovjek
ne nosi Božju ljubav u srcu. To je poput hladnoće koja se
pojavljuje kada nema topline, ili tame koja se pojavljuje
kada nema svjetlosti.

Profesor je sjeo.

Mladi student se zove Albert Einstein.

Mladić se zvao Albert Einstein.



Komentar Br.5
Poslao : Papa Majk
Datum : 04.10.2012.
U jbt.e treba ovo procitati,sve je ovako kako je napisano
ali nas nivo znanja je jako mali(shvatanje svijeta i samog
bivstvovanja)je jako mali ili nikakav te sumnjam da ce ovaj
text doci do nekog odziva.steta!!!



Komentar Br.6
Poslao : Mir Vama
Datum : 05.10.2012.
BOG sve vidi 
sve cuje 
i sve zna!

Zato pravi vjernik kad posalje neku pomoc nekome,ili uradi
neko dobro djelo on nikada ne zeli da se zna da je on to
poslao
i u vecini slucajeva pravi vjernici ostaju anonimni
donatori,
a svemoguci Bog zna kad je neko uradio neko dobro djelo pa
to na ovom materijalnom svijetu nije potrebno naglasavati,
a isto tako kad se uradi nesto lose to se nemoze sakriti od
Boga,premda ima nekih koji u javnosti glume dobrotvore,dobre
humane ljude a ustvarnosti cine drugima tajno zlo i
sakrivaju da su losi ljudi koji cine zlo,ali Boga se nemoze
prevariti jer BOG SVE VIDI I SVE ZNA !

SVE ŠTO ČINIŠ – SEBI ČINIŠ !!! 


“Nećete osvojiti ljude svojim imetkom, nego svojim osmjehom
i lijepim ponašanjem.” 
Hadis bilježe El-Beraz, Musned, 1.977; Ebu Ja’la, 6.550

 
p.s.
Zapisano je i to da sotona(zlo)
ne vidi,ali cuje 
pa zato u Narodu od davnina postoji ona izreka 
" DA zlo(sotona) NE CUJE ".

Dobro je da ova tema na "cafekajak Forum-u",
da zlo(sotona)ne cuje :)




Komentar Br.7
Poslao : dodobird
Datum : 06.10.2012.
       Razgovor z  Judom Trifonom

 

    

  Predgovor

 

   I. 1. Ko sem se navsezgodaj sprehajal po sprehajališču v
stebrišču[1], me je srečal neki mož v družbi z drugimi in me
je nagovoril: "Pozdravljen, filozof."[2] Takoj se je obrnil
k meni in se začel z menoj sprehajati in enako so storili
tudi njegovi prijatelji. Vprašal sem ga: "Kaj želite?"

   2. On pa mi je odgovoril: Na Argu me je sokratik Korint
poučil, da ne smem zaničevati in prezirati tistih, ki nosijo
to oblačilo[3], temveč da si moram na vsak način
prizadevati, da bi se družil z ljudmi, ki ga nosijo,[4] v
upanju, da bodo iz tega druženja imeli kakšno korist oni ali
jaz. Za oba bo to nekaj dobrega, četudi bo koristilo le
enemu. Zato tedaj, ko vidim koga v takšnem oblačilu, k njemu
hvaležno pristopim; prav zato sem te pravkar z veseljem
pozdravil in iz tega razloga mi tile sledijo, saj
pričakujejo, da bodo tudi oni slišali od tebe kaj dobrega."

   3. "Kdo pa si ti, o imenitni med smrtniki?"[5] sem ga
vprašal v šali.

    Rad mi je povedal svoje ime in rod. "Trifon se
imenujem," je rekel. "Hebrejec sem, obrezan, in sem zbežal
iz Palestine zaradi vojne, ki je ravno izbruhnila; živim v
Grčiji, večinoma v Korintu."

    J: "V čem bi ti lahko bila filozofija v takšno korist,
kot ti je lahko tvoj postavodajalec[6] in preroki?"

    T: "Zakaj ne? Ali se ne nanaša vsaka misel filozofov na
Boga  in ali se
njihova razpravljanja ne vrtijo vselej okrog enovite Oblasti
(nad vsem)  in previdnosti? Ali ni delo
filozofije to, da raziskuje o Božanstvu?"

   4. "Da", sem odgovoril, "tako se je zdelo[7] tudi
meni.[8] Toda večine (filozofov) ni skrbelo niti to, ali je
le eden ali več bogov in ali previdnostno skrbijo za vsakega
od nas ali ne, češ da to spoznanje v ničemer ne prispeva k
sreči , ampak so si prizadevali prepričati tudi
mene, da Bog sicer skrbi za vesolje  le kar zadeva
rodove in vrste, da pa ne skrbi zame in zate in za nikogar
od nas, saj sicer ne bi dan in noč molili k njemu.[9]

    5. Ni težko opaziti, kam jih končno  to pripelje: tisti,
ki imajo takšne nazore, lahko brez strahu in obzirnosti
govorijo in živijo[10], delajo in govorijo, kar hočejo, saj
se ne bojijo niti kazni niti od Boga ne pričakujejo ničesar
dobrega. Kako bi se tudi lahko zgodilo kaj takega, saj
pravijo, da vedno znova bivajo iste stvari in da bova tako
jaz kot ti spet živela na enak način, ne da bi postala
boljša ali slabša. Nekateri drugi pa, ki trdijo, da je duša
nesmrtna in netelesna, so mnenja, da ne bodo kaznovani niti
v primeru, da storijo kaj slabega (kajti kar je netelesno,
je netrpno), in da zato, ker je njihova duša nesmrtna, od
Boga ne potrebujejo nič drugega."

    6. Trifon mi je z vljudnim nasmeškom rekel: "Kaj pa ti
misliš o tem in kakšno spoznanje  imaš o Bogu in
kakšna je tvoja filozofija? Povej nam!"

   II. 1. J: "Povedal ti bom, kaj se mi zdi. Zares/bitnostno
 je filozofija največja in Bogu najdragocenejša
posest:[11] edino ona nas vodi k Njemu in nas Njemu
priporoča, in resnično sveti so tisti, ki imajo svoj um
 osredotočen na filozofijo. Toda kaj je filozofija in
zakaj je bila poslana k nam ljudem,[12] množica ne spoznava,
sicer ne bi obstajali ne platoniki ne stoiki ne peripatetiki
ne motrilci [13] ne pitagorejci, saj je
filozofsko[14] védenje  eno.[15]

   2. Povedal pa ti bom, zakaj je  postalo mnogotero.[16]
Ljudem, ki so se prvi lotili filozofije in so zato postali
slavni, so njihovi učenci[17] sledili, ne da bi raziskovali
kaj o resnici, ampak so le občudovali njihovo vzdržljivost,
samoobvladovanje in tujost  besed, in tako so
mislili, da je resnično to, kar se je vsakdo naučil od
svojega učitelja. Ker pa so nasledniki tudi sami izročili
svojim naslednikom takšne in podobne reči, so bili
poimenovani z imenom, ki ga je nosil oče nauka .

   3. Tudi jaz sem na začetku zelo hrepenel po tem, da bi se
srečal s kom od njih in sem se pridružil nekemu stoiku. Ko
sem preživel z njim že precej časa, sem ga zato, ker nisem v
ničemer napredoval glede Boga (on sam je namreč bil brez
spoznanja in je govoril, da takšno učenje [18] ni
nujno), zapustil in sem šel k drugemu, ki se je imenoval
peripatetik; on sam je menil, da je prodoren (mislec). Ko me
je prenašal nekaj dni, je od mene zahteval plačilo, "da
najino druženje ne bi bilo nekoristno". Zaradi tega sem ga
zapustil, saj sem se prepričal, da sploh ni filozof.[19] 

   4. Ker pa je moja duša še hrepenela po tem, da bi
slišala, kaj je lastno filozofiji in kaj je v njej
izrednega, sem se odpravil k nekemu nadvse slovitemu
pitagorejcu, možu, ki je bil zelo nadut zaradi svoje
modrosti. Ko sem z njim razpravljal in hotel postati njegov
"poslušalec" ter z njim[20] živeti, me je vprašal: "Kaj
torej, si se ukvarjal z glasbo, astronomijo in geometrijo?
Ali pa misliš, da lahko spoznaš kaj od tega, kar končno
tvori srečo , če se najprej ne poučiš o tem, kar
dušo odteguje čutnim resničnostim  in jo naredi
primerno za le umu dostopne , tako da uzre Lépo 
sámo in To, kar je Dobro sámo [21].

   5. Ko je tako vneto hvalil znanosti [22] in
razložil, kako nujne so, me je poslal proč, ker sem mu
priznal, da jih ne poznam. Utemeljeno  sem bil
slabe volje, saj nisem uresničil svojega pričakovanja
,[23] zlasti zato, ker sem mislil, da ta le nekaj ve.
In vendar, ko sem se ozrl na čas, ki bi ga moral porabiti za
tiste znanosti ... Nisem mogel tako dolgo odlašati.[24]

   6. Ko sem bil v takšni zadregi, sem se odločil, da se
srečam še s platoniki; kajti tudi njihova slava je bila
velika. Zlasti vneto sem se družil z nekom, ki je nedavno
pripotoval v naše mesto, razumnim možem, ki je med platoniki
prednjačil. Napredoval sem: vsak dan sem prišel dlje.
Silovito me je dvigalo umevanje netelesnih resničnosti in
mojemu mišljenju je dajalo krila motrenje uzrtosti .
Menil sem, da bom v kratkem času postal moder in v svoji
neumnosti  sem upal, da bom neposredno uzrl Boga -
to je namreč smoter  Platonove filozofije.

  III. 1. Ko sem bil torej v takšnem duhovnem stanju, da sem
se želel izpolniti z globokim mirom in zbežati pred človeško
potjo, sem odšel ne neki kraj nedaleč od morja. Ko sem
prispel blizu kraja, kjer sem se nameraval naužiti samote,
mi je v majhni razdalji sledil siv starec, prijetnega
videza, ki je razodeval blago in dostojanstveno nrav
. Ko sem se obrnil k njemu, sem se ustavil in ga
pozorno pogledal.

   2. Rekel je: "Me poznaš?"

   Odgovoril sem, da ne.

   "Zakaj me torej gledaš s takšnim zanimanjem?"

   "Čudim, se" sem odvrnil, "da si se znašel na istem kraju
kot jaz. Nisem slutil, da bom tu videl kakšnega človeka."

   On pa mi je rekel: "Skrbi me za nekaj sorodnikov, ki so
se odselili. Zato sem prišel, da poizvem nekaj v zvezi z
njimi, če se bodo od kod pojavili." Vprašal me je: "Kaj pa
ti iščeš tukaj?"

   Odgovoril sem: "Veselijo me takšni kraji. Moj pogovor s
samim seboj ni oviran, saj ta na neki način ne delujejo
proti njemu. Za ljubezen do besede/smisla [25]
so takšni kraji nadvse učinkoviti."

   3. "Torej si zaljubljenec v besedo/smisel," je rekel.
"Toda ali si tudi zaljubljenec v dejanje  in
resničnost  in ali si prizadevaš, da bi bil
glede izkušnje bolj mož dejanj  kot sofist?"

   Odgovoril sem: "Kdo bi lahko naredil kakšno večje dobro
od tega, da bi pokazal, kako Logos vodi vse, in bi, ko bi ga
dojel in bil od Njega nošen, opazoval zablodo drugih in
njihovo početje, kako ne delajo nič zdravega niti ljubega
Bogu? Ni mogoče, da bi bila brez filozofije in pravilnega
logosa v komer koli navzoča razumnost . Zato mora
filozofirati vsak človek,[26] in to moramo imeti za največje
in najdragocenejše delo, ostalo pa nam mora biti po pomenu
na drugem in tretjem mestu: ko so ostale stvari združene s
filozofijo, so znosne in vredne sprejemanja, ko pa so je
oropane in je niso deležne, so za vse, ki jih uprabljajo,
nadležne in nizkotne.

    4. "Filozofija torej ustvarja srečo ?" mi je
segel v besedo.

   "Prav gotovo," sem odgovoril, "filozofija in samo
filozofija."

   "Kaj pa je filozofija," je vprašal, "in kakšna je njena
sreča? Povej to, če ti ni odveč."

   Rekel sem: "Filozofija je védnost [27] o
Bivajočem[28] in globoko spoznanje 
Resničnega,[29] sreča pa je nagrada za to védnost in
modrost."

   5. "Kaj pa imenuješ 'Bog'?"[30] je vprašal.

   "Bog je tisto, kar se zadržuje  vedno enako in na
isti način ter je vzrok biti  za vse stvari." Tako
sem mu odgovoril in rad mi je prisluhnil. Nato me je spet
vprašal: "Ali ni védenje skupno ime za različne stvari?
Kajti človek, ki kaj ve o kakšni veščini, se imenuje
izvedenec , in podobno velja glede vojaške
veščine, veščine upravljanja in zdravništva. Ali ni tako v
Božjih in človeških resničnostih? Ali obstaja védenje, ki
omogoča poznavanje  samih Božjih in človeških
resničnosti, nato pa globoko spoznanje  njihove
božanskosti in pravičnosti?

    "Prav gotovo," sem odvrnil.

   6. S: "Kaj torej? Je enako, če poznamo človeka in Boga,
kakor če poznamo glasbo in aritmetiko, astronomijo in
podobno?"

    "Nikakor ne," sem odgovoril.

    "Torej mi nisi pravilno odgovoril," mi je dejal. "Kajti
prvi dve (védnosti) dobivamo z učenjem in naukom, medtem ko
druge dajejo védnost iz videnja .[31] Če
namreč kdo pravi, da v Indiji obstaja žival, ki ima povsem
drugačno zgradbo od ostalih, takšno ali drugačno, mnogoliko
in raznotero, je ne boš poznal, dokler je ne vidiš, in tudi
ne boš mogel niti besede reči o njej, če ne boš slišal
tistega, ki jo je videl."    
  7. "Res je, da ne boš," sem rekel.

    S: "Kako torej lahko filozofi o Bogu mislijo pravilno
ali o Njem kaj resničnega povedo, če o Njem nimajo spoznanja
niti ga niso videli niti slišali?"

    J: "Toda oče, Božanstvo  ni vidno s temi
očmi,[32] kot druga živa bitja , lahko pa ga dojamemo
le z umom ,[33] kakor govori Platon - in jaz mu zaupam
."

   IV. 1. Odgovoril je: "V našem umu torej obstaja  takšna
in tolikšna (z)možnost, ki Bivajočega ne bi dojemala prek
zaznave? Bo človekov um videl Boga, če ga ni uredil/okrasil
 Sveti Duh?"[34]

    Odvrnil sem: "Platon pravi, da obstaja takšno oko
uma[35] in da nam je bilo dano, da bi lahko s svojo
čistostjo videli tisto Bivajoče, ki je vzrok vseh le umu
dostopnih stvari, a nima ne barve ne oblike ne velikosti ne
česar koli, kar vidi oko,[36] temveč je prav Ono sámo, saj
je onkraj vsakršne bitnosti ,[37]
niti izrekljivo  niti izgovorljivo ,[38]
temveč je le Lépo in Dobro, ki nenadoma[39] vstopa[40] v
lepo bitnostno urejene  duše[41] zaradi
njihove sorodnosti[42] in hrepenenja  po videnju."

    2. S: "Kakšno je torej naše sorodstvo z Bogom? Ali je
tudi duša božanska, nesmrtna in del onega kraljevskega
Uma?[43] Je tako, kakor On vidi Boga, tudi nam dosegljivo
dojeti Božanstvo  z našim umom in živeti srečno
 že tu?"

     "Prav res," sem pritrdil.

     S: "Ali to lahko dojamejo vse duše živih bitij, ali pa
je človekova duša drugačna od duše konja in osla?" Odgovoril
sem: "Ne, v vseh so enake duše."

     3. "Torej bodo Boga nekoč videli - ali so ga nekdaj
videli - tudi konji in osli?" je vprašal.

     "Ne," sem odgovoril, "saj ga celo večina ljudi ne bo
videla, ampak samo tisti, ki živijo pravično, očiščeni s
pravičnostjo in vsako drugo krepostjo."

    S: "Potemtakem človek ne gleda Boga zaradi sorodstva
niti zato, ker je um, temveč zato, ker je nravno zdrav 
 in pravičen?"

   "Da," sem rekel, "zato, ker ima to, s čimer umeva Boga."

   "Kaj torej? Ali koze in drobnica komu delajo krivico?"

    "Prav nobene ne dela nobena od teh živali," sem
odgovoril.

    4. S: "Ali bodo torej Boga v skladu s tvojim naukom
 videle tudi te živali?"

    J: "Ne, kajti njim je telo, ker je takšno, v napoto."

    "Dobro vedi: če bi te živali dobile glas," je odvrnil
on, "bi mnogo bolj utemeljeno grajale naše telo (kot mi
njihovega). Toda pustimo jih zdaj pri miru in predpostavimo,
da drži, kar govoriš. Povej mi naslednje: ali duša vidi
(Boga), dokler je še v telesu, ali ko se ga osvobodi?"

    5. Rekel sem: "Že dokler je v človeški podobi 
lahko z umom pride do motrenja,[44] zlasti pa tedaj, ko se
od telesa odveže in začne bivati sama po sebi, deležna
Tistega, po čemer je hrepenela že ves čas."

   S: "Se tega spominja, ko se spet znajde v človeku?"

   "Zdi se mi, da ne," sem odvrnil.

   "Kakšno korist imajo torej tiste duše, ki so videle, ali
kakšno prednost ima tisti, ki je videl, od tistega, ki ni
videl, če se ne spominja niti tega, da je videl?"

   6. "Ne vem, kaj naj odgovorim," sem rekel.

    "Kaj pa utrpevajo duše, glede katerih je presojeno,[45] 
da so nevredne tega motrenja ?" je vprašal.

   J: "Postanejo ujetniki v živalskih telesih in to je
njihova kazen."

   S: "Ali torej vedo, da se zaradi tega nahajajo v takšnih
telesih in da so storile kakšen greh?"

   J: "Menim, da ne."

   7. S: "Potemtakem se zdi, da niti te duše nimajo kakšne
koristi od kazni; rekel bi, da niti niso kaznovane, če ne
zaznavajo kazni."

   J: "Res je ne."

   "Duše torej niti ne gledajo Boga niti ne prestopajo v
druga telesa; kajti tedaj bi spoznale, da so kaznovane, in
bi se bale, da ne bi morda znova grešile. Tudi sam pa se
strinjam, da lahko uvidijo , da biva  Bog in da
sta pravičnost in pobožnost nekaj lepega," je rekel.

   "Prav imaš," sem mu odvrnil.

   V. 1. S: "Tisti filozofi torej ne vedo ničesar o tem, saj
ne morejo povedati niti tega, kaj neki je duša."

   J: "Res je videti tako."

   S: "Tudi ni prav, če rečemo, da je duša nesmrtna
; kajti če bi bila nesmrtna, bi bila tudi
nenastala ."[46]

   J: "Po nauku nekaterih, ki se imenujejo platoniki,[47] je
nenastala in nesmrtna."

   S: "Ali trdiš, da je tudi svet nenastal?"

   J: "Nekateri to trdijo, vendar se z njimi ne strinjam."

   2. S: "Prav imaš. Kakšen smisel  bi imelo, da bi
telesa, ki je tako čvrsto in trdo, združeno in spremenljivo,
vsakodnevno propadajoče in nastajajoče, ne ustvarilo neko
počelo ? Če pa je svet nastal, so nujno nastale tudi
duše in potemtakem se ne nahajajo nikjer, kajti ustvarjene
so bile zavoljo človeka in drugih živih bitij, če si na
začetku rekel, da so bile ustvarjene posebej in ne skupaj z
njihovimi telesi."

  J: "Zdi se, da je res tako."

  S: "Torej niso nesmrtne?"

  J: "Niso, saj se nam je sam svet izkazal kot nastal."

  3. S: "Vendar pa ne trdim, da vse duše umrejo; to bi bilo
res skrajno slabo. Kaj torej? Trdim, da duše ljudi s
pravilnim strahospoštovanjem (do Boga) ostajajo nekje v
spodnjem prostorju, krivične in zle pa v slabšem, saj čakajo
čas sodbe, ki bo nekoč napočil. Tako tiste duše, ki so
očitno vredne Boga, ne umrejo več; druge pa so kaznovane, če
pač Bog hoče, da bivajo in so kaznovane."

  4. J: "Govoriš nekaj podobnega tistemu, kar Platon v
Timaju skrivoma namiguje o svetu , ko pravi, da je
sicer propadljiv, da pa se ne bo razkrojil niti ga zaradi
Božje volje ne bo doletela smrt. Se ti zdi, da to drži tudi
o duši in naploh o vsem?  Vse, kar je ali bo za Bogom, ima
namreč propadljivo naravo in lahko izgine in ne biva več,
kajti edini Nenastali[48] in Nepropadljivi je Bog, in zato
Bog je,[49] vse drugo pa, kar je za njim, je nastalo in je
propadljivo.

     5. Zaradi tega duše umirajo in so kaznovane.[50] Če bi
namreč bile nenastale, ne bi niti grešile niti ne bi bile
polne neumnosti, ne bi bile strahopetne in predrzne, niti ne
bi prostovoljo prešle v svinje, kače in pse, in tudi ne bi
bilo pravično, da bi se jih v to prisiljevalo, če so
nenastale. Kajti nenastalo je podobno, enako in istovetno z
nenastalim in ni mogoče, da bi eno po moči in vrednosti
imelo večje dostojanstvo od drugega. 

   6. Zato ni mnogo nenastalih stvari. Kajti če bi med njimi
obstajala kakšna razlika, ne bi mogel odkriti vzroka
razlike, kolikor koli bi ga iskal, temveč bi vselej svoj
razum napoteval v neskončnost, dokler se ne bi nekoč utrujen
ustavil pri nenastalem Enem in To imenoval vzrok vsega. Se
je mar to izmaknilo Platonu in Pitagoru, modrima možema, ki
sta za nas postala obzidje in utrdba filozofije?"

   VI. 1. S: "Nič mi ni mar za Platona niti na splošno za
kogor koli, ki je podobnega mnenja, saj je to (kar sem
povedal), resnično . Poučiš se lahko o
tem iz naslednjega. Duša bodisi je življenje ali pa
življenje ima. Če bi življenje bila, bi ga dajala čemu
drugemu, ne sebi, kakor bi tudi gibanje bolj vzgibalo kaj
drugega kot sebe. Da duša živi, ne bo nihče ugovarjal. Če pa
živi, ne živi tako, kot da je življenje, temveč je življenja
deležna. To, kar deleži, pa je nekaj drugega od tistega, v
čemer je udeleženo. Duša je potemtakem udeležena v
življenju, ker Bog hoče, da živi.[51]

   2. Tako torej tudi ne bo več udeležena, ko On ne bo
hotel, da živi.[52] Duši namreč ni lastno življenje, kakor
je lastno Bogu, ampak kakor človek ne biva vselej niti telo
ne sobiva vedno z dušo (kajti ko je to ubranost potrebno
razvezati, duša telo zapusti in človek ne biva), tako tudi
tedaj, ko naj bi duše ne bilo več, od nje življenjski duh
odstopi in duše ni več,[53] ampak tudi sama spet odide tja,
od koder je bila vzeta."

  VII. 1. J: "Kakšnega učitelja naj torej imamo ali od koga
bi lahko imeli korist, če niti v tem ni (ničesar)
resničnega?"

    S: "Pred mnogimi časi so živeli neki ljudje, starejši od
vseh, ki jih imajo za filozofe: blaženi, pravični in
bogoljubni ljudje, ki so govorili z Božjim Duhom in
razkrivali prihodnje dogodke, ki se zdaj uresničujejo.
Imenujejo jih "preroki". Le oni so uzrli Resničnost
 in so jo izrekli za ljudi, ne da bi se koga bali
ali se ga sramovali in ne da bi jih premagala slava;[54]
povedali so le to, kar so slišali in videli, napolnjeni s
Svetim Duhom.

    2. Njihovi spisi pa ostajajo še zdaj in tisti, ki jih
prebere, ima lahko od njih največjo korist - tudi (glede
védenja) o počelih in o koncu ter o tem, kar mora vedeti
filozof - če jim le verjame. Takrat namreč svojih
besed/naukov  niso podajali z dokazovanjem, saj so
bili višji od vsakega dokazovanja, ker so zaupanja vredni
pričevalci za resnico .[55] Kar se
je zgodilo in kar se dogaja, nas obvezuje, da se strinjamo s
tem, kar je bilo po njih povedano.[56]

   3. Tudi s čudeži ,[57] ki so jih izvrševali, so
 postali vredni zaupanja, saj so poveličevali Boga, Očeta,
Stvarnika vsega, in oznanjali Kristusa, njegovega Sina, ki
iz Njega izhaja. Tega lažni preroki, ki jih napolnjuje
zavajajoči in nečisti duh, niso storili niti tega ne delajo,
temveč si drznejo opravljati le nekakšne čudeže, da bi ljudi
strašili, in poveličujejo duhove zablode ter demone.[58]
Predvsem moli za to, da se ti bodo odprla vrata Luči; te
reči namreč niso vidne  niti umljive 
nikomur, če mu jih ne da doumeti Bog in njegov Kristus."

   VIII.1. Ko je rekel to in še mnogo drugega, za obnovo
česar  zdaj ni primeren čas, je odšel, še prej pa me je
spodbudil, naj si za to prizadevam. Nikoli več ga nisem
videl. Toda v duši se mi je takoj vžgal ogenj[59] in
prevzelo me je hrepenenje [60] po prerokih in tistih
možeh, ki so Kristusovi prijatelji. Ko sem pri sebi
razmišljal o njegovih besedah/naukih , sem odkril, da
je le to resnična in koristna filozofija.

   2. Tako torej in zaradi tega sem postal filozof. Želel pa
bi, da bi vsi ljudje to tako začutili v srcu kot jaz in da
ne bi bili oddaljeni od besed/naukov Odrešenika. Te imajo
namreč v sebi moč, da zbudijo strahospoštovanje (do Boga) in
so zadostne, da osramotijo vse, ki so zašli s prave
poti.[61] Tisti, ki jih temeljito premišljujejo
, so deležni najprijetnejšega počitka. Če
torej kaj skrbiš zase in si prizadevaš za odrešenje ter imaš
zaupanje v Boga (saj ti to ni tuje), lahko spoznaš Božjega
Kristusa[62] in postaneš popoln - in tako boš srečen."

    3. Najdražji moj,[63] ko sem izrekel to, so se Trifonovi
sopotniki zakrohotali, sam pa je z nasmehom dejal: "Druge
tvoje besede sprejemam in se veselim zaradi tvojega
stremenja  k Božanstvu, vendar pa bi bilo bolje, če
bi še naprej sledil filozofiji, Platonovi ali filozofiji
koga drugega, in bi se vadil v vzdržljivosti,
samoobvladovanju in nravnem zdravju [64], kot pa
da si se dal prevarati lažnim besedam in slediš ničvrednim
ljudem. Kajti če bi vztrajal pri onem načinu filozofije in
živel brezgrajno, bi ti ostalo upanje na boljši delež. Ker
pa si zapustil Boga in začel upati v človeka: kakšno
odrešenje ti je še ostalo?

   4. Če torej hočeš prisluhniti tudi meni, saj te imam že
za prijatelja, se najprej daj obrezati, nato pa v skladu z
dano Božjo postavo spoštuj Božjo soboto, praznike in mlaje,
in nasploh delaj vse, kar je zapisano v Postavi, in tedaj
boš morda deležen Božjega usmiljenja. Mesija  pa,
če se je že rodil in kje biva, je neznan/nespoznaten
 in niti sam sebe še ne pozna niti nima kake moči,
dokler ne pride Elija in ga mazili ter razodene vsem;[65] vi
pa ste sprejeli ničevo oznanilo  in si umišljate
nekega Mesijo in zdaj zaradi njega  nesmotrno propadate."

    IX. 1. Odgovoril sem: "Naj ti bo odpuščeno, o človek, in
oproščeno, saj ne veš, kaj govoriš, ampak si pokoren
učiteljem, ki ne poznajo Pisem, in ugibajoč govoriš, kar
koli ti že pride v srce . Če se hočeš poučiti, da ne
blodimo in ne bomo nehali izpovedovati vero v Tega
, četudi nas zasipajo z zasramovanji,
ki prihajajo od ljudi, in četudi nas najgrozovitejši tiran
prisiljuje, naj se mu odrečemo, ostani tukaj in ti bom
pokazal, da nismo verovali praznim bajkam niti nedokazanim
besedam, temveč takšnim, ki so polne Svetega Duha, ki
prekipevajo od moči in se razcvetajo od milosti."[66]

     2. Trifonovi spremljevalci so se spet zarežali in
začeli govoriti nespodobno. Vstal sem in bil na tem, da
odidem - on pa me je zgrabil za plašč in mi rekel, da me ne
spusti prej, dokler ne izpolnim obljube. Dejal sem: "Torej
naj tvoji tovariši ne delajo hrupa niti naj se ne obnašajo
tako nespodobno, ampak naj, če hočejo, molče poslušajo, če
pa jih pri tem ovira kak pomembnejši opravek, naj odidejo.
Midva pa se umakniva in sediva ter tako dokončajva pogovor
." 

    3. Tudi Trifon se je strinjal, da tako storiva, in
umaknila sva se ter odšla v stadion sredi stebrišča. Dva od
njegovih spremljevalcev, ki sta me zasmehovala in se
norčevala iz najine vneme, sta se poslovila. Drugi Trifonovi
spremljevalci pa so se - ko smo se znašli na tistem kraju,
kjer so bili od obeh strani kamniti sedeži - začeli med
seboj pogovarjati, saj je nekdo od njih omenil vojno, ki je
divjala po Judeji.

 

 

 

 

Prva apologija

 

          I. 1. Na cesarja Tita Elija Hadrijana[67] Antonina
Pija Cezarja Avgusta,[68] na njegovega sina Verisima,
Filozofa,[69] na Lucija,[70] naravnega[71] sina cesarja
filozofa[72] in Pijevega posinovljenca, ljubitelja izobrazbe
,[73] na sveti senat in na vse rimsko ljudstvo
naslavljam ta nagovor in prošnjo[74] za ljudi iz vseh
ljudstev[75], ki so po krivici osovraženi in nadlegovani,
jaz, eden od njih, Justin, Priskov sin in Bakijev vnuk, iz
mesta Flavia Neapolis v sirski pokrajini Palestini.

          II. 1.  Pamet  zahteva,[76] da resnično[77]
pobožni[78] možje in filozofi spoštujejo in ljubijo zgolj
resničnost  ter nočejo slediti mnenjem 
starih, če so ta napačna. Saj nravno zdrava pamet  ne veleva samo tega, da se ne smemo ravnati po
ljudeh, ki so kaj krivičnega storili ali učili, ampak da
mora tisti, ki ljubi resnico, njo ljubiti bolj kot svoje
življenje[79], da mora pravično govoriti in delati, četudi
mu grozi smrt.[80] 2. O vas govorijo, da ste res pobožni in
modri, in povsod je slišati, da ohranjate pravičnost in da
imate zelo radi izobraženost ;[81] če pa je to tudi
res tako, se bo pokazalo. 3. S tem spisom namreč stopamo
pred vas, ne da bi se vam prilizovali ali govorili, kar bi
vam bilo všeč, ampak prihajamo terjat, da presodite po
natančnem[82] in raziskujočem razmisleku , ne da bi
bili pri tem ujeti v predsodek ali željo ugajati
praznovernim ljudem in ne da bi vas vodila nerazumna
 strast in bi se zanašali na dolgotrajen slab glas
(o nas),[83] ker bi tako sami sebe obsodili. 4. Mi smo
namreč prepričani, da nam ne more nihče nič hudega
storiti,[84] če nam ne dokaže, da smo naredili kaj slabega,
ali očitno spozna, da smo zli. Lahko nas usmrtite, ne morete
pa nam škodovati.[85]

          III. 1. Da pa bi se te besede ne zdele komu
nespametne  in predrzne, zahtevamo, naj se
preišče, kar nam očitajo, in če se izkaže, da je res tako,
naj se storilci kaznujejo, kakor je prav. Če pa ne more
nihče ničesar dokazati, resnična pamet 
pravi, da ne smete zaradi zlobne govorice delati krivice
nedolžnim ljudem, pravzaprav ne njim, marveč samim sebi, ker
kazni ne nalagate s presojo, ampak iz strasti . 2.
Vsak človek z zdravo pametjo bo imel za pošteno[86] in edino
pravično le takšno sodno obravnavo, kjer podrejeni lahko
dokažejo, da so njihovo življenje in besede[87] prosti
krivde, predstojniki pa ne razsojajo s silo in tiranijo,
temveč s pravilnim strahospoštovanjem (do Božanstva)
 in s filozofijo. Tako bodo vladajoči in vladani
uživali srečo. 3. Saj je tudi nekdo od starih nekje rekel:
4. "Če vladajoči in vladani ne ljubijo modrosti
, države ne morejo biti srečne."[88] Naša
naloga je torej dati priložnost vsem, da spoznajo naše
življenje in naše nauke , da bi sami sebi ne
nakopali kazni za grehe ljudi, ki grešijo iz zaslepljenosti,
saj po navadi ne poznajo, kar je našega; vaša naloga pa je,
kakor uči pamet, da poslušate in ste dobri sodniki. 5. In
neopravičljivo pred Bogom bo, če boste izvedeli (resnico),
ne boste pa ukrepali pravično. 

          IV. 1. Ime kot (golo) poimenovanje ne velja niti
za dobro niti za slabo,[89] če ni[90] dejanj, ki jih ime
označuje.[91] In če gre le za ime, zaradi katerega nas
tožijo,[92] smo  mi najboljši ljudje .[93] 2.
Toda ker se nam ne zdi pravično, da nas preganjajo kot
zlikovce zaradi imena, se nam ne zdi prav, da bi (zaradi
imena) terjali oprostilno sodbo, četudi bi se nam hudobija
dokazala. 3. Če pa se niti v našem imenu niti v načinu
življenja  ne najde nič krivičnega, kar bi
storili, je spet od vas odvisno, da si na moč prizadevate,
da si sami po pravici ne nakopljete kazni, ker krivično
kaznujete ljudi, ki se jim nič ne dokaže.[94] 4. Kajti po
pametnem razmisleku  zgolj ime ne more zaslužiti
pohvale ali kazni, če ni mogoče iz dejanj dokazati nič
krepostnega ali slabega. Kdor je pri vas obtožen, ga ne
kaznujete, preden mu ne dokažete krivde;[95] pri nas pa
vzamete že ime za dokaz krivde , čeprav bi morali,
kolikor gre (le) za ime, rajši kaznovati naše tožilce. 5.
Obtožujejo nas namreč, da smo kristjani; 6. in ni pravično
sovražiti, kar je dobro . Še več. Če začne kdo od
obtožencev tajiti in na glas izjavi, da ni (kristjan), ga
izpustite, kot da mu nimate očitati, da je grešil; če pa kdo
prizna, da je (kristjan), ga kaznujete zaradi priznanja.
Toda morali bi preiskati življenje obeh, tistega, ki prizna,
in onega, ki taji, da bi dejanja pokazala, kakšen je ta in
kakšen oni. 7. Nekateri (kristjani), ki so sprejeli naročilo
svojega učitelja Kristusa, da ga ne smejo zatajiti, ko so
zaslišani, spodbudijo druge; prav tako pa drugi s svojim
slabim življenjem ljudem, ki so že sicer k temu nagnjeni,
dajejo povod, da dolžijo vse kristjane nespoštovanja do Boga
 in krivičnosti. 8. Tudi v tem ne ravnajo prav. Saj
si ime in zunanjo podobo  filozofije tudi lastijo
nekateri, ki ne storijo nič takega, kar bi bilo vredno
obljube [96], (ki je lastna filozofiji); znano
vam je tudi, da se z enim imenom - imenom "filozofi" -
označujejo ljudje, ki so nekdaj podajali mnenja 
in učili nasprotujoče si reči. 9. Nekateri med njimi so
učili brezbožnost [97] in tisti, ki so postali
pesniki, bajajo o Zevsu in njegovih otrocih, da so
razvratni;[98] vendar pa tistih, ki sledijo njihovim naukom,
ne ovirate, marveč jim dajete nagrade in časti, četudi
bogove[99] glasno sramotijo.

          V. 1. Kaj torej? Nas, ki prisegamo, da nismo
storili ničesar krivičnega in da ne učimo teh brezbožnih
naukov, ne presojate natančno, marveč nas nerazsodno in
nepremišljeno kaznujete, ker vas k temu priganja nerazumna
strast  in bič zlih demonov. 2. Povedal bom
nekaj resničnega. Davno tega so hudobni demoni v vidnih
pojavitvah onečaščali žene, skrunili dečke in ljudem kazali
strašne prikazni, tako da so tiste, ki niso vsega tega
pametno  presodili, popolnoma zmedli; ker jih je
zgrabil strah in niso vedeli, da so to zli demoni, so jih
poimenovali bogove[100] in so nadeli posameznim ime, kakršno
si je vsak sam dal.[101] 3. Ko pa je Sokrat z resnično
pametjo [102] in po preiskovanju poizkušal spraviti
te reči na dan in ljudi odvrniti od demonov,[103] so ga
demoni po ljudeh, ki uživajo v zlu, spravili na tak glas, da
je bil kot brezbožnež in človek brez strahospoštovanja do
bogov  usmrčen, češ da uvaja nova božanstva
.[104] Podobno demoni ravnajo z nami.[105] 4.
Logos[106] ni samo Grkom po Sokratu to jasno razodel, ampak
je isti Logos to razodel pri barbarih,[107] ko je vzel nase
obliko , postal človek in bil imenovan Jezus
Kristus. Njemu verujemo in ne trdimo le tega, da demoni, ki
to delajo, niso pošteni , temveč tudi, da so zli in
nesveti, saj ne opravljajo[108] niti takih del kot ljudje,
ki hrepenijo po kreposti.

          VI. 1. Zaradi tega[109] nas imenujejo "brezbožci"
. Priznamo, da res tajimo take lažne bogove, ne
tajimo pa nadvse resničnega[110] Boga, očeta
pravičnosti,[111] zdrave nravnosti  in drugih
kreposti, nepomešanega s kakršnim koli zlom. 2. Njega in
njegovega Sina, ki je prišel od Njega in nas je o tem
poučil, ter vojsko drugih[112], Njemu vdanih[113] in
podobnih dobrih angelov ter preroškega Duha[114] s
strahospoštovanjem častimo, klanjamo se mu in mu izkazujemo
čast po pameti [115] in v resnici ter brez zavisti
posredujemo (nauk) vsakomur, ki ga hoče spoznati tako, kakor
smo bili mi poučeni.

          VII. 1. Kdo bi lahko ugovarjal: 2. "Toda nekaj so
jih že prijeli in jim dokazali, da so zločinci."  Res,
pogosto kaznujete mnoge obtožence, vendar šele, ko v vsakem
primeru posebej preiščete njihovo življenje, ne kaznujete pa
jih zaradi drugih, ki so jim bili zločini nekoč dokazani. 3.
Na splošno priznamo tudi tole: Kakor so se pri Grkih z enim
imenom imenovali filozofi vsi, ki so učili, kar jim je bilo
všeč, čeprav so si njihovi nauki med seboj nasprotovali,
prav tako imajo tudi pri barbarih tisti, ki so bili res
modri ali se le zdijo takšni, skupno ime: vsi se imenujejo
kristjani.[116] 4. Zato zahtevamo, naj se preizkusijo
dejanja vseh, ki so pred vami obtoženi, da bo tisti, ki se
mu kaj dokaže, obsojen kot krivec, ne pa kot kristjan;[117]
če se bo pa pokazalo, da se mu ne da nič očitati, naj bo
oproščen kot kristjan, saj ni nič krivičnega storil. 5. Od
vas namreč ne zahtevamo, da bi kaznovali tiste, ki nas
tožijo;[118] zanje je zadostna kazen zloba, ki je v njih
navzoča, in nevedenje o lepem/dobrem .

          VIII. 1. Da sem to povedal v vašo korist, lahko
doumete iz tega, da je od nas odvisno, ali hočemo zatajiti
(Kristusa), ko nas preiskujete. Toda nočemo živeti zato, ker
bi govorili laž. 2. Ker namreč hrepenimo po večnem in čistem
življenju, si prizadevamo, da bi se združili z Bogom, Očetom
in Stvarnikom[119] vesoljstva, in ga vneto priznavamo, ker
smo trdno prepričani in verujemo, da lahko te resničnosti
dosežejo le tisti, ki Boga s (svojimi) deli prepričajo, da
so živeli v stiku z Njim in hrepeneli po bivanju  z
Njim tam, kjer tega ne ovira več nobeno zlo.[120] 3. Na
kratko povedano torej to pričakujemo, tega smo se naučili od
Kristusa in to učimo. 4. Platon je prav tako trdil, da bosta
Radamantis in Kinos kaznovala krivične ljudi, ko pridejo k
njima.[121] Mi pa pravimo, da se bo to sicer zgodilo, toda
po  Kristusu,[122] in da se bodo duše združile z
istimi telesi ter da bodo trpele večno kazen, ne samo
tisočletno, kakor je rekel Platon.[123] 5. Če kdo trdi, da
je to neverjetno in nemogoče, se ta zmota tiče samo nas,
nikogar drugega, dokler se ne dokaže, da dejansko delamo kaj
krivičnega.[124] 

          IX. 1. Tudi ne častimo z mnogimi žrtvami in
cvetličnimi venci tistih, ki so jih ljudje upodobili,
postavili v svetišča in poimenovali bogove,[125] saj vemo,
da so to mrtve stvari brez duše in da nimajo Božje podobe
 (ne mislimo namreč, da ima Bog takšno podobo, v
kakršni so ga nekateri, kot pravijo, upodobili[126] zaradi
čaščenja), ampak da so imena in oblike  tistih
demonov, ki so se vidno prikazali. 2. Kaj naj vam namreč
govorim, saj veste, kaj vse naredijo umetniki/obrtniki
 iz snovi, ko jo tešejo, režejo, vlivajo in
kujejo. Celo nečastnim posodam pogosto s svojo veščino[127]
spremenijo samó zunanjo obliko in podobo in to imenujejo
"bogove".[128] 3. Mi pa ne menimo le, da je to nespametno
, ampak da se s takšnim ravnanjem objestno
 sramoti Bog, ki ima neizrekljivo veličastvo in
obliko,[129] saj se ga tako poimenuje po minljivih in oskrbe
potrebnih stvareh. 4. Natančno tudi veste, da so
obrtniki,[130] ki to izdelujejo, razuzdani ljudje in da so -
naj ne naštevam vsega! - vdani vsakršnemu zlu; oskrunjajo
celo svoja mlada dekleta[131], s katerimi delajo. 5. Kako
neumno je govoriti, da razbrzdani ljudje delajo in
pretvarjajo bogove[132], da bi jih molili, in kako
nespametno, da nastavljajo takšne ljudi za čuvaje svetišč,
kamor postavljajo te bogove, ne da bi uvideli, kako
protipostavno je misliti ali govoriti, da so ljudje njihovi
varuhi.[133]

          X. 1. Prejeli smo tudi (nauk), da Bog ne potrebuje
snovnih darov[134] od ljudi, ker vidimo, da vse daje On.
Prepričani pa smo in trdno verujemo, da sprejema le tiste
ljudi, ki posnemajo Njegove dobre lastnosti:[135] nravnost
, pravičnost, človekoljubnost in sploh (vse),
kar je lastno Bogu, ki nima nobenega vzdetega [136]
imena.[137] 2. Naučili smo se tudi, da je v začetku iz
neoblikovane snovi[138] vse ustvaril[139] zaradi ljudi, ker
je dober.[140] Če ljudje pokažejo z dejanji, da so po
Njegovem sklepu tega vredni - o tem smo se poučili iz
Izročila - bodo dosegli čast, da bodo z Njim živeli in
kraljevali, ko postanejo nepropadljivi in brezstrastni.[141]
3. Kakor jih je namreč v začetku ustvaril, ko jih ni bilo,
prav tako verujemo, da bo tiste, ki si izberejo, kar je
Njemu všeč, spoznal za vredne nepropadljivosti in sobivanja
 (s seboj). 4. Ni bilo odvisno od nas, da smo v
začetku nastali, je pa v naših močeh, da skušamo
izpolnjevati, kar je Njemu všeč, in se z izbiranjem odločamo
z miselnimi zmožnostmi ,[142] ki nam jih
je sam podaril in s katerimi nas prepričuje ter vodi k
veri.[143] 5. Menimo, da vsem ljudem ne bi koristilo le to,
da jih nihče ne bi oviral pri tem spoznanju, ampak bi bilo
zanje koristno, da bi jih k temu spodbujali. 6. Česar niso
mogle uresničiti človeške postave, to bi storil Logos, ker
je božanski,[144] ko bi ne bili zli demoni raztrosili mnogo
laži in brezbožnih očitkov glede tega, za kar sploh nismo
krivi;[145] za zaveznika so vzeli poželenje, ki je v
slehernem človeku in ga zlobno vleče k vsem rečem in to
dejansko [146] na najrazličnejše načine; za nas pa
ni značilno nič od tega.

          XI. 1. Ko ste slišali, da pričakujemo kraljestvo,
ste nerazsodno menili, da govorimo o zemeljskem kraljestvu,
mi pa govorimo o kraljestvu pri Bogu, kar je jasno že iz
tega, da se, ko nas zaslišujejo, priznavamo za kristjane,
saj dobro vemo, da čaka vsakega, ki to prizna, smrtna kazen.
2. Kajti če bi pričakovali zemeljsko kraljestvo, bi vendar
to tajili, da bi ne bili usmrčeni, in bi skušali ostati
skriti in bi lahko dosegli, kar pričakujemo. Ker pa ne upamo
v sedanjost, nam ni mar tistih, ki morijo, saj ni dvoma, da
moramo (vsi) umreti.[147]

          XII. 1. Bolj kot vsi drugi ljudje vam prav mi
pomagamo in vas podpiramo, da ohranite mir, ker učimo, da se
pred Bogom ne more skriti hudodelec, lakomnež in zahrbtnež,
pa tudi kreposten človek ne, in da čaka slehernika večna
kazen ali odrešenje, v skladu z vrednostjo njegovih dejanj.
2. Če bi namreč vsi ljudje to spoznali, bi se nihče ne
vdajal grehu v tem kratkem času, ker bi vedel, da ga čaka
večna kazen v ognju, temveč bi se vsakdo zdrževal zla in se
krasil s krepostjo, da bi prejel od Boga to, kar je dobro
, in bil osvobojen kazni. 3. Tisti, ki delajo
krivico, ne skušajo ostati skriti zaradi vaših postav in
kazni, vendar pa kljub temu delajo krivice, ker vedo, da
ostanejo lahko skriti pred vami, saj ste ljudje. Če pa bi
spoznali in se prepričali, da se ne more Bogu nič prikriti,
ne le, kar kdo stori, temveč tudi, kar misli, bi vsekakor
postali pošteni [148] vsaj zaradi kazni, ki jih
čaka; tudi vi se strinjate s tem. 4. Toda videti je, kot da
vas je strah, da bi vsi pravično živeli in bi vi ne imeli
nikogar več, ki bi ga kaznovali. Takšno početje bi bilo
vredno rabljev, ne pa dobrih vladarjev. 5. Prepričani smo,
kakor sem že omenil, da tudi to delajo hudobni demoni, ki
zahtevajo od nespametno  živečih ljudi, naj jim
zažigajo kadilo in jih častijo.[149] Ne mislimo, da bi vi,
ki hrepenite po pravilnem strahospoštovanju (do Božanstva)
in filozofiji, storili kaj nespametnega.[150] 6. Če pa tudi
vi - prav kakor neumneži - običaje spoštujete bolj kakor
resnico, storite, kar morete. Vladarji, ki cenijo videz
 bolj kot resnico, zmorejo toliko kot razbojniki v
samoti.[151] 7. Uspeha ne boste imeli: to dokazuje Logos, od
katerega - za Bogom, ki je njegov Oče - po našem védenju ni
nobenega bolj kraljevskega in pravičnejšega vladarja. 8.
Kakor se namreč vsakdo upira, da bi dobil od staršev za
dediščino revščino, bolezen  ali sramoto, tako si
tudi noben umen  človek ne bo izbral tistega,
česar naj si po Logosovih besedah ne bi izbral.[152] 9. Da
se bo vse to zgodilo, je napovedal, pravim, naš učitelj
Jezus Kristus, Sin in Poslanec[153] od Boga, Očeta in
Gospoda vseh stvari, po katerem smo mi prejeli ime
"kristjani". 10. Zato smo tudi trdno prepričani o vsem, kar
je učil, ker vidimo, da se dejansko dogaja vse, kar je
vnaprej napovedal. To je namreč Božje delo, če kdo kaj
napove, preden se zgodi, in se tako zgodi,[154] kakor je
bilo napovedano. 11. Lahko bi tako končal in ničesar ne
dodal, ker mislim, da je moja zahteva pravična in resnična.
Ker pa vem, da se duša, vklenjena v nevednost, ne more
zlahka in tako na hitro spremeniti, sem sklenil nekaj malega
dodati, da prepričam tiste, ki ljubijo resnico;[155] vem
namreč, da ni nemogoče pregnati nevednost, če se obnjo
postavi resnica.[156]

          XIII. 1 Nismo brezbožni. Kateri pameten človek ne
bo tega priznal, saj s strahospoštovanjem častimo Stvarnika
tega vesoljstva  in pravimo, kakor smo se naučili,
da ne potrebuje ne krvi ne pitnih daritev ne kadil; z
molitvijo in zahvalo ga poveličujemo, kadar uživamo jedi,
ker smo poučeni, da ga vredno častimo le s tem, da ne
uničujemo z ognjem tega, kar nam je dal za hrano, 2. ampak
hrano dajemo sebi in tistim, ki jo potrebujejo, Njemu pa smo
hvaležni in se mu z besedami v svečanih molitvah in svetih
spevih zahvaljujemo, da smo nastali in da nam je podelil vse
potrebno za blagostanje, lastnosti raznovrstnih  stvari in
premene letnih časov; prosimo ga - saj vanj trdno verujemo -
da bi neumrljivi vstali. 3. Pokazal bom, da postavljamo na
drugo mesto Njega, ki je za nas postal učitelj teh
naukov[157] in se je zato rodil, Jezusa Kristusa, križanega
pod Poncijem Pilatom, namestnikom v Judeji v času cesarja
Tiberija, saj smo spoznali, da je Sin resničnega
[158] Boga, in da na tretjem mestu  skupaj z
Logosom [159] častimo preroškega Duha. 4. Vzrok,
zakaj nam očitajo blaznost, je prav to, ker pravijo, da
pripisujemo drugo mesto za nespremenljivim in večno
bivajočim Bogom, Porojevalcem  vesoljstva, človeku,
ki je bil križan, ker pač ne poznajo skrivnosti ,
ki je v tem. Prosim, bodite pozorni nanjo, ko bom
razlagal.[160]

          XIV. 1 Najprej vam povem: Varujte se demonov, ki
sem jih prej obtoževal, da vas ne preslepijo in odvrnejo od
branja in umevanja naših besed. Prizadevajo si namreč, da bi
vas imeli za sužnje in pomočnike, in (zdaj s prikazovanji v
sanjah zdaj s čarovnijami) lovijo vse tiste, ki se sploh ne
bojujejo za svoje odrešenje.[161] Ko nas je Logos prepričal,
smo se tudi mi od njih tako ločili in se oklepamo samo
nenastalega[162] Boga po Sinu. 2. Prej smo uživali v
nečistosti, zdaj pa nam je ljuba samo zdrava nravnost
; uporabljali smo čarovniške veščine, zdaj pa
smo se posvetili dobremu in neustvarjenemu Bogu; sredstva za
pridobivanje denarja in nepremičnin[163] smo cenili nad vse
drugo, zdaj pa dajemo tudi to, kar imamo, za skupni blagor
 in delimo z vsakim, ki je tega potreben;[164]
3. prej smo drug drugega sovražili, se med seboj pobijali in
zaradi različnih običajev nismo sedeli ob enem ognjišču s
tistimi, ki niso bili našega rodu, zdaj, po Kristusovi
pojavitvi , pa živimo skupaj, molimo za
sovražnike in skušamo pregovoriti ljudi, ki nas po krivici
sovražijo, naj živijo po čudovitih Kristusovih nasvetih in
trdno upajo, da bodo od Boga, ki je vladar vesoljstva,
skupaj z nami prejeli iste (darove) kakor mi. 4. Da se pa ne
bi zdelo, da vas sofistično varamo , mislim, da
je dobro, če vas spomnim na nekaj Kristusovih naukov, preden
pridem do dokazovanja. Vi kot mogočni cesarji pa spoznajte
kot svojo nalogo, da preiščete, ali je resnično, kar smo se
naučili in kar učimo. 5. Kratki in jedrnati so njegovi
izreki, ker ni bil sofist, ampak je bila njegova beseda
Božja moč.[165]

          XV. 1. O zdravi nravnosti [166] je
torej govoril takole: "Kdor pogleda ženo, da bi jo poželel,
je že prešuštvoval v srcu pred Bogom."[167] 2. In: "Če te
tvoje desno oko pohujšuje, ga iztakni; kajti bolje je zate,
da prideš z enim očesom v nebeško kraljestvo, kakor da si z
dvema vržen v večni ogenj."[168] 3. In: "Kdor se z ločeno
oženi, prešuštvuje."[169] 4. In: "Nekatere od evnuhov so
namreč skopili ljudje, nekateri so se kot evnuhi rodili; so
pa tudi taki, ki so se sami skopili zaradi nebeškega
kraljestva; vendar vsi tega ne umevajo."[170] 5. Kakor so
pred našim Učiteljem grešniki vsi, ki sklenejo po človeški
postavi drugi zakon,[171] tako so grešniki tudi tisti, ki
gledajo žensko, da jo poželijo; ne vrže namreč ven samo
tistega, ki dejansko prešuštvuje, ampak tudi tistega, ki
hoče prešuštvovati, ker Bog ne vidi samo dejanj, marveč tudi
misli. 6. Mnogo mož in žena, ki so bili od mladih nog
Kristusovi učenci, je ostalo čistih[172] vse do zdaj, ko
imajo  šestdeset in sedemdeset let; takšne ljudi vam lahko
pokažem vsepovsod.[173] 7. Kaj naj šele rečem o nepreštevni
množici takih, ki so pustili razuzdano življenje in se
oprijeli tega nauka?[174] Saj Kristus ni poklical k
spreobrnjenju pravičnih in čistih , ampak
brezbožne, razuzdane in krivične. 8. Rekel je namreč: "K
spreobrnjenju nisem prišel klicat pravičnih, ampak
grešnike."[175] Nebeški Oče ima namreč rajši, da se grešnik
spreobrne kot da ga kaznuje. 

          9. O prisrčni ljubezni  do vseh ljudi je
tako učil: "Če ljubite  tiste, ki vas ljubijo, kaj
delate novega? Saj tako delajo tudi nečistniki. Jaz pa vam 
pravim: Molite za svoje sovražnike, ljubite tiste, ki vas
sovražijo, blagoslavljajte tiste, ki vas preklinjajo, in
molite za tiste, ki grdo ravnajo z vami."[176] 10. Da moramo
deliti svoje imetje z ljudmi, ki so tega potrebni, in da ne
smemo ničesar storiti iz častihlepja,[177] je naročil
takole: "Vsakemu, ki vas prosi, dajte, in kdor si hoče
izposoditi pri vas, mu ne pokažite hrbta. Kajti če posojate
takim, pri katerih upate, da vam bodo vrnili, kaj delate
novega? Tako delajo tudi cestninarji.[178] 11. Vi si pa ne
nabirajte zakladov na zemlji, kjer jih lahko uničita molj in
rja in kjer tatovi spodkopavajo zidove; nabirajte si
zakladov v nebesih, kjer jih ne moreta uničiti ne molj ne
rja.[179] 12. Kaj namreč koristi človeku, če pridobi ves
svet, svojo dušo pa pogubi? Ali kaj bo dal v zameno
zanjo?[180] Nabirajte torej zaklade v nebesih, kjer jih ne
moreta uničiti ne molj ne rja." 13. In: "Postanite dobri in
usmiljeni, kakor je vaš Oče dober in usmiljen in ukazuje
svojemu soncu, da vzhaja nad grešniki, pravičnimi in
hudobnimi.[181] 14. Ne skrbite, kaj boste jedli ali kaj
oblekli! Ali se ne razlikujete od ptic in divjih zveri? 15.
In Bog jih hrani. Ne skrbite torej, kaj boste jedli ali kaj
oblekli; saj vaš nebeški Oče ve, da to potrebujete. 16.
Iščite nebeško kraljestvo in vse to vam bo navrženo. Kjer je
namreč zaklad, tam je tudi človekov um ."[182] 17. In:
"Ne delajte tega, da bi vas ljudje videli; drugače nimate
plačila pri vašem Očetu, ki je v nebesih."[183]

          XVI. 1. O tem, da moramo biti potrpežljivi, do
vseh ljudi ustrežljivi in krotki, je rekel tole: "Če te kdo
udarja po (enem) licu, mu nastavi še drugo; in če ti hoče
kdo vzeti obleko ali plašč, mu ne brani![184] 2. Kdor se
jezi, zasluži, da pride v ogenj. Kdor te sili eno miljo
daleč, ga spremi dve. Naj se vaša dobra dela svetijo pred
ljudmi, da jih vidijo, ter občudujejo vašega Očeta, ki je v
nebesih."[185] 3. Ne smemo se torej upirati; nikakor ni
hotel, da bi bili posnemovalci zlobnežev, ampak nas je
spodbudil, naj skušamo s potrpežljivostjo [186] in
krotkostjo vse ljudi odvrniti od sramote in poželenja po
slabem. 4. To lahko tudi pokažemo na mnogih, ki so bili prej
pri vas. Nehali so biti nasilni in tiranski, ker so videli
potrpežljivo življenje svojih sosedov ali opazili čudovito
potrpežljivost ogoljufanih sopotnikov ali so imeli z njimi
dobro izkušnjo, ko so sklepali trgovske zveze. 5. Takole nam
je naročil, naj sploh ne prisegamo,[187] toda vedno govorimo
po resnici : "Sploh ne prisegajte; vaš 'da' naj bo
'da' in vaš 'ne' 'ne'; kar je več kot to, je od
hudega."[188] 6. Da moramo samo Boga moliti , je
prepričeval s temi besedami: "Največja zapoved je: Gospoda,
svojega Boga, moli in njemu samemu služi iz vsega svojega
srca in iz vse svoje moči, Gospoda Boga, ki te je
ustvaril!"[189] 7. In ko je nekdo stopil k njemu in ga
nagovoril: "Dobri učitelj," mu je odvrnil z besedami: "Nihče
ni dober razen Boga samega, ki je vse ustvaril."[190]

          8. Za kogar se izkaže, da ne živi tako, kakor je
on učil, naj se ne priznava za kristjana, čeprav z jezikom
priznava  Kristusove nauke, kajti On je rekel, da ne bodo
rešeni tisti, ki samo govorijo, temveč tisti, ki opravljajo
tudi dela.[191] 9. Dejal je namreč: "Ne pojde v nebeško
kraljestvo vsak, ki mi pravi: 'Gospod! Gospod!' temveč kdor
uresničuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih.[192] 10.
Kdor me namreč posluša in dela to, kar pravim, posluša
tistega, ki me je poslal.[193] 11. Mnogo jih bo, ki mi bodo
rekli: 'Gospod, Gospod, ali nismo v tvojem imenu jedli in
pili in delali mogočnih del?' In tedaj jim bom rekel:
'Pojdite proč od mene vi, ki ravnate nepostavno!'[194] 12.
Tedaj bo jok in škripanje z zobmi, ko bodo pravični zasijali
 kakor sonce, krivični pa bodo poslani v večni ogenj.[195]
13. Kajti v mojem imenu bo prišlo mnogo ljudi, ki so na
zunaj oblečeni v ovčje kožuhe, znotraj pa so grabežljivi
volkovi; po njihovih delih jih boste spoznali. Vsako drevo,
ki ne rodi dobrega sadu, se izseka in vrže v ogenj."[196]
14. Zahtevamo tudi od vas, da se kaznujejo tisti, ki ne
živijo po Njegovih naukih, ampak se kristjani samo
imenujejo.

          XVII. 1. Davke in druge dajatve, ki ste jih
določili,  skušamo vašim uradnikom vedno plačevati prej kot
vsi drugi, kakor nas je On učil. 2. Takrat so namreč prišli
nekateri in ga vprašali, ali se mora dajati cesarju davek.
In odgovoril je: "Povejte mi, čigavo podobo ima denar?"
Rekli so: "Cesarjevo." In odgovoril jim je: "Dajte torej
cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega."[197]
3. Zato sicer molimo samo Boga, vama pa z veseljem služimo v
drugih rečeh, saj vaju priznavamo za cesarja in vladarja nad
ljudmi, in molimo, da bi imela poleg cesarske oblasti tudi
nravno   mišljenje. 

   4. Če vam kljub naši prošnji in iskrenim pojasnilom o
vseh teh rečeh za nas ne bo mar, ne bomo mi zaradi tega
trpeli nobene škode, ker verjamemo - še več: ker smo
prepričani - da bo vsak človek trpel kazen v večnem ognju,
kolikor je to zaslužil s svojimi dejanji, in bo dajal
odgovor[198] sorazmerno  z močmi, ki jih je
od Boga prejel, kakor je Kristus oznanil z besedami: "Komur
je Bog dal več, od tega se bo tudi več terjalo."[199]

          XVIII. 1. Le poglejte, kako so končali življenje
vsi prejšnji vladarji, in boste videli, da jih je doletela
takšna smrt kakor vse druge ljudi. 2. Če bi se to
(življenje) končalo v brezčutnosti [200], bi
bila (to) nepričakovana sreča  za vse
krivične.[201] Ker pa ostane vsem, ki so živeli, (po smrti)
tudi občutenje  in jih čaka večna kazen, nikar ne
zanemarite priložnosti, da se daste prepričati in začnete
verovati, da je vse to resnično. 3. Zarotitve mrtvih,[202]
ogledovanje droba nedolžnih otrok,[203] rotitev človeških
duhov in tisti, ki jih čarovniki imenujejo "pošiljalci sanj"
 in "prisedniki" , ter vse, kar
sploh počenjajo tisti, ki so tega vešči, naj vas vse
prepriča, da duše zaznavajo tudi po smrti;[204] 4. dalje
ljudje, ki jih obsedajo duše umrlih (vsi jim pravijo
obsedenci z demoni  ali blazneži), vaša tako
imenovana preročišča (Amfilohovo[205], Dodonino[206] in
Pitijino[207]) 5. in kar je temu podobnega; izreki
pisateljev (Empedokla in Pitagora,[208] Platona in Sokrata,
jama pri Homerju in Odisejev sestop (v podzemlje),[209] da
bi videl te resničnosti) in tisti, ki trdijo isto kakor ti
možje. 6. Vsaj tako kakor trditve teh ljudi sprejmite tudi
naše, ker v Boga ne verujemo nič manj od njih, ampak še
bolj, saj pričakujemo, da bomo spet dobili celo svoja
telesa, ki umrejo in jih vržejo v zemljo. Trdimo namreč, da
Bogu ni nič nemogoče.

 

          XIX. 1. In ko bi kdo dobro pomislil: Denimo, da ne
bi bivali v telesu, pa bi kdo pripovedoval, da lahko iz neke
drobne kaplje človeškega semena nastanejo kosti, kite in
meso, ustvarjene v taki obliki, kakršno vidimo: kaj bi se
zdelo manj verjetno od tega? 2. Predpostavimo zdaj še to, da
vi ne bi bili takšni (kot ste) in ne bi nastali iz takšnih
(staršev), pa bi vam kdo pokazal človeško seme in naslikano
podobo človeka ter rekel, da lahko iz takšnega drobca
nastane človek, ali bi mu verjeli, preden bi videli, da se
to res zgodi? (Nikakor:) nihče si temu ne bo drznil
ugovarjati.[210] 3. Prav tako vas vklepa nevera, ker še
niste videli mrtveca, ki bi vstal od mrtvih.[211] 4. Toda
kakor ne bi nikdar verjeli, da tolikšni ljudje lahko
nastanejo iz majhne kapljice, pa vendar vidite, da
nastajajo, prav tako tudi ne imejte za nemogoče, da človeška
telesa, čeprav se razkrojijo in kakor seme raztrosijo v
zemljo, ob primernem času  na Božji ukaz
vstanejo in se odenejo v nepropadljivost.[212] 5. Ne morem
povedati, o kakšni Boga vredni mogočnosti govorijo tisti, ki
trdijo, da se vse povrne tja, od koder je prišlo,[213] in da
razen tega niti Bog ničesar ne zmore. To pa uvidevam, da bi
nikdar ne mogli verjeti, da nastanejo kdaj takšni ljudje,
kakor in iz česar so očitno nastali sami in ves svet. 6.
Toda Izročilo nas je poučilo,[214] da je bolje verjeti
nekaj, kar je naši naravi in ljudem nemogoče, kot biti
neveren kakor drugi, kajti izvedeli smo, da je naš učitelj
Jezus Kristus rekel tudi: "Kar je nemogoče pri ljudeh, je
mogoče pri Bogu,"[215] 7. in: "Ne bojte se tistih, ki vas
umorijo, nato vam pa ne morejo ničesar storiti," ter "Bojte
se tistega, ki more po smrti dušo in telo pahniti v
peklensko dolino."[216] 8. Peklenska dolina pa je kraj, kjer
bodo kaznovani tisti, ki so krivično živeli in ne verujejo,
da se bo zgodilo, kar je Bog učil po Kristusu.

 

          XX. 1. Tudi Sibila[217] in Histasp[218] sta
dejala, da bo vse, kar je propadljivo, uničeno z ognjem; 2.
in filozofi, imenovani stoiki, učijo, da se tudi bog sam
razkroji v ogenj, in pravijo, da s spremembo spet nastane
svet. Mi pa umevamo, da je Bog, stvarnik vesoljstva, višji
od spreminjajočih se stvari. 3. Zakaj nas po krivici
sovražite bolj kot vse druge, če mi trdimo marsikaj
podobnega kot pesniki in modreci,[219] ki jih vi častite,
nekaj pa celo popolneje, božansko, in sicer edini tako, da
to tudi dokažemo ? 4. Če namreč pravimo, da
je Bog vse uredil in da je vse po Njem nastalo, se bo zdelo,
da učimo Platonov nauk; če govorimo, da bo svet zgorel,[220]
bo videti, da učimo nauk stoikov; če trdimo, da duše
krivičnih tudi po smrti zaznavajo in trpijo kazen, duše
poštenih ljudi pa so proste kazni in živijo dobro, se bo
zdelo, da govorimo isto kot vaši pesniki in filozofi; 5. če
učimo, da ne smemo moliti izdelkov človeških rok, trdimo
isto kot komik Menander[221] in drugi, ki so tako govorili.
Ti so namreč izjavljali, da je umetnik večji od svojega
dela.

          XXI. 1. V primerjavi z vašimi Zevsovimi otroki ne
prinašamo ničesar nezaslišanega in novega, ko pravimo, da je
bil Logos - namreč naš učitelj Jezus Kristus - , ki je
Tisto, kar je Bog najprej rodil ,[222]
spočet brez spolnega občevanja, da je bil križan, da je
umrl, vstal in šel v nebesa.[223] 2. Dobro veste, koliko
Zevsovih otrok naštevajo pisci, ki jih vi spoštujete:
Hermesa, razlagajočo Besedo [224] in
učitelja vseh; Asklepija, zdravnika, ki ga je ubila strela
in je šel v nebo; Dioniza, ki je bil raztrgan; Herakla, ki
se je pognal v ogenj, da bi ubežal pred trpljenjem; Ledina
sinova Dioskura;[225] Danajinega sina Perzeja in
Belerofonta, (rojenega) od ljudi, ki je jahal na svojem
konju Pegazu. 3. Kaj naj rečemo o Ariadni in tistih, za
katere pravijo, da so tako kot ona postavljeni med zvezde?
In kaj naj porečemo o vladarjih, umrlih med vami, ki so po
vašem mnenju vredni biti za vedno prestavljeni med
nesmrtnike, tako da  javno predstavljate celo kakšnega
človeka, ki s prisego potrdi, da je videl cesarja, ki naj bi
ga sežgali, kako je z grmade šel v nebo?[226] 4. In kakšna
dela pripovedujejo o vsakem od teh tako imenovanih Zevsovih
sinov, ni treba govoriti tistim, ki to vedo. Samo (na to naj
opozorim), da se take reči pišejo v korist in spodbudo
mladih, ki jih še vzgajajo; vsem se zdi lepo, da so
posnemovalci bogov. 5. Duša, ki ima zdrave nravi
, pa naj nikar ne sprejme takšnega pojmovanja
bogov, po katerem  je celo Zevs, poglavar in oče vseh bogov,
očetomorilec (in je imel prav takšnega očeta), ki se je
vdajal poželenju po slabih rečeh in sramotnim nasladam in
prihajal h Ganimedu ter k mnogim prešuštnim ženskam; in tudi
njegovi sinovi so podedovali podobne navade. 6. To so (v
resnici) delali zli demoni, kakor sem prej povedal. Mi pa
smo se naučili, da prejmejo (blaženo) nesmrtnost samo
ljudje, ki se Bogu približajo s svetim in krepostnim
življenjem; in verujemo, da bo trpel kazen v večnem ognju
tisti, ki krivično živi in se ne spreobrne.

          XXII. 1. Ko bi bil Božji Sin, ki mu je ime Jezus,
zgolj navaden človek, bi bil že zaradi svoje modrosti
vreden, da bi ga imenovali Božji Sin; saj vsi pisatelji
"najvišjega Boga" imenujejo "Oče bogov in ljudi".[227] 2. Če
pa učimo, da je na poseben način, različen od navadnega
rojstva, rojen iz Boga kot Božji Logos, naj bo to, kot smo
prej rekli,[228] nekaj, kar nam je skupno z vami, saj
pravite, da je Hermes beseda, ki prinaša sporočila od Boga.
3. Če pa bi (Jezusa) kdo obtoževal zato, ker je bil križan,
mu je tudi to skupno s prej naštetimi Zevsovimi sinovi, ki
so po vašem pripovedovanju prav tako trpeli; 4. o njih
pripovedujejo, da niso doživeli podobnega, temveč različno
smrtno trpljenje, tako da tudi glede svojskega trpljenja
(Jezus) za njimi ne zaostaja, pač pa bom v nadaljevanju
razprave pokazal,[229] kot sem obljubil,[230] da je celo nad
njimi. Pravzaprav sem to že pokazal, kajti iz dejanj je
vidno, kdo je višji. Ko trdimo, da je bil rojen iz device,
si lahko mislite, da nam je to skupno s Perzejem.[231] 5. Če
trdimo, da je ozdravljal hrome, mrtvoudne, od rojstva
pohabljene in obujal mrtve, je lahko videti, da govorimo
nekaj podobnega tistemu, kar se pripoveduje o
Asklepiju.[232]

          XXIII. 1. Navedli bomo vendarle nekaj dokazov, da
vam postane jasno naslednje: samo tisto, kar pravimo mi, ki
nas je poučil Kristus in njegovi predhodniki preroki, je
resnično in starejše od vseh pisateljev, kolikor jih je
bilo; nikakor pa ne terjamo, da bi vi naš nauk sprejeli
zato, ker govorimo isto kot ti (pisatelji), ampak zato, ker
učimo resnico . 2. Jezus Kristus je edini
resnični Božji Sin, njegov Logos, Prvorojenec in Moč; po
Njegovi[233] volji se je učlovečil in nas o tem poučil, da
bi človeški rod prenovil in dvignil (k Bogu). 3. Že preden
je postal človek med ljudmi, so nekateri - mislim na prej
omenjene hudobne demone - dali bajke, ki so si jih izmislili
pesniki, pripovedovati tako, kot da bi bila dejstva; prav
tako so si izmislili  zloglasne in brezbožne zločine, ki nam
jih očitajo in za katere ni nobene priče in nobenega dokaza.


          XXIV. 1. Prvič: Kljub temu, da govorimo podobno
kot Grki, nas samo zaradi Kristusovega imena[234] sovražijo
in morijo kot grešnike, čeprav (nikomur) ne delamo krivice.
Drugi ljudje drugod pa častijo drevesa, reke, miši, mačke,
krokodile in domala vse živali, ki niso dovzetne za smisel,
ne vsi povsod istih, marveč ene tu, druge drugje, tako da se
morajo drug drugemu zdeti[235] brezbožni, ker ne častijo
istih reči.[236] 2. Edino, kar lahko nam očitate, je, da ne
častimo istih bogov kakor vi in ne opravljamo pitnih daritev
in dišav darovanega mesa za umrle[237] ter vencev in daritev
za (svete) kipe. 3. Natančno veste, da ista bitja veljajo
pri enih za bogove, pri drugih za zveri in spet pri drugih
za daritvene živali.

          XXV. 1. Drugič: Mi, ljudje iz vseh rodov, smo
nekdaj častili Dioniza, Semelinega sina, in  Apolona,
Letinega sina, o katerih se ne spodobi niti povedati, kaj
vse sramotnega sta iz ljubezni do moških počenjala, nato
Perzefono in Afrodito, ki sta zaradi Adonisa[238] zblazneli
in katerih misterij še zdaj obhajate, Asklepija in še
marsikaterega od tako imenovanih bogov. Kljub smrti, s
katero nam pretijo, pa smo po Jezusu Kristusu začeli te
bogove zaničevati 2. in smo se posvetili nenastalemu in
brezstrastnemu[239] Bogu. Ne verujemo pa, da bi On prihajal
od pohotnosti razvnet k Antiopi[240] in njej podobnim ali h
Ganimedu, da bi ga na Tetidino prošnjo neka storoka
(pošast)[241] rešila vezi in da bi se v zahvalo za to skrbno
zavzel za Tetidinega sina Ahila ter zaradi njegove
priležnice Brizeide pokončal mnogo Grkov.[242] 3. Tisti, ki
(takšnim pripovedim) verjamejo,[243] se nam smilijo; vemo
namreč, da so za to krivi demoni.

          XXVI. 1. Tretjič: Tudi po Kristusovem vnebohodu so
demoni spodbudili nekaj ljudi, ki so se izdajali za bogove;
vendar teh ni nihče od vas preganjal, 2. temveč ste jim celo
izkazovali časti, npr. nekemu Samarijanu Simonu iz vasi
Giton.[244] Ta je v času cesarja Tiberija z veščino, ki so
mu jo dajali delujoči[245] demoni, delal v vašem cesarskem
mestu Rimu magične čudeže[246], veljal za boga in bil od vas
kakor bog počaščen s kipom. Ta kip stoji (na otoku) sredi
reke Tibere med dvema mostoma in ima latinski napis Simoni
deo sancto.[247] 3. Skoraj vsi Samarijani in nekateri iz
drugih narodov ga priznavajo in častijo kot "prvega Boga",
neko Heleno pa, ki je tisti čas potovala z njim, prej pa
delala v javni hiši,[248] imenujejo "prvo misel", nastalo v
njem.[249] 4. O nekem Menandru, ki je bil tudi Samarijan iz
vasi Kaparetaja in je postal Simonov učenec, vemo, da je pod
vplivom delovanja  demonov prišel v Antiohijo
in s svojo magično veščino mnoge prevaral; ta je svojim
pristašem[250] tudi vcepil prepričanje, da ne bodo umrli. Še
danes je nekaj njegovih privržencev, ki izpovedujejo to
prepričanje. 5. Neki Markion iz Ponta[251] še zdaj uči
tiste, ki so se mu dali prepričati, da priznavajo nekega
Boga, ki naj bi bil višji od Boga Ustvarjevalca
; s pomočjo demonov je med ljudmi vseh rodov
dosegel, da mnogi govorijo bogokletno, tajijo Boga Stvarnika
 tega vesoljstva in izpovedujejo nekega drugega, ki
naj bi, ker je večji, storil večje reči kot oni. 6. Vsi, ki
prihajajo od teh, se imenujejo kristjani, kot smo dejali,
kakor imajo tudi med filozofi vsi, ki sicer nimajo enakih
naukov, skupno ime, ki se daje filozofiji. 7. Ne vemo sicer,
ali oni[252] počenjajo tudi take sramotne reči, kot jih o
njih tvezijo : ali prevračajo svetilko, da
potem med seboj spolno občujejo brez vseh ozirov in uživajo
človeško meso;[253] vemo pa, da jih vi vsaj zaradi njihovega
nauka ne preganjate in ne morite. 8. Obstaja tudi moj spis,
sestavljen proti vsem ločinam , ki so nastale;
dal vam ga bom, če ga želite brati.[254]

          XXVII. 1. Mi pa smo bili - da ne bi krivično in
brezbožno ravnali - poučeni, da je tudi izpostavljanje
novorojencev nekaj zlega,[255] že zato, ker vidimo,  da
skoraj vse (izpostavljene otroke), ne le deklice, temveč
tudi dečke, vzrejajo za prostitucijo . Kakor
pravijo, da so v starih časih redili črede goved, koz, ovac
in konj, da so se pasli, tako redijo zdaj tudi otroke le za
sramotno zlorabljanje; in prav tako je pri vseh ljudstvih za
ta zločin[256] na voljo množica žensk, hermafroditov in
ljudi, ki so pripravljeni narediti to, o čemer se še
govoriti ne sme. 2. In od teh sprejemate pristojbine,
dohodnine in davke,[257] namesto da bi (to početje)
odstranili iz svoje dežele . 3. Kdor te ljudi
spolno izrablja v brezbožnem, grešnem in razuzdanem
občevanju, se morda speča s svojim lastnim otrokom,
sorodnikom ali bratom. 4. So celo taki, ki prostituirajo
lastne otroke in žene, drugi se očitno skopijo za nečiste
namene in povezujejo svoje misterije z materjo bogov.[258]
In pri vsakem izmed teh, ki jih imate vi za bogove, je
naslikana kača kot pomemben[259] simbol in skrivnost.[260]
5. Kar se torej med vami počenja javno in je spoštovano,
pripisujete nam, češ da to uganjamo v temi, ko pri nas ni
luči. Nam, ki nam je tuje kaj takega storiti, to pač ne
škoduje, škoduje pa tistim, ki to počenjajo in povrh vsega
po krivem pričajo.

          XXVIII. 1. Mi poglavarja zlih demonov imenujemo
kača,[261] satan in obrekovalec , kar lahko
izveste iz naših knjig, če hočete poiskati. Kristus je o
njem napovedal, da bo s svojo vojsko in ljudmi, ki hodijo za
njim, pahnjen v ogenj, kjer bo kaznovan vekomaj in brez
konca.[262] 2. Bog je to potrpežljivo odložil in tega še ni
storil zaradi človeškega rodu; vnaprej namreč ve, da se bodo
nekateri še spreobrnili in rešili, in da se drugi morda še
niso rodili. 3. Že na začetku je človeštvo ustvaril kot rod,
ki je umevajoč  in zmožen odločitve za resnične
stvari  in zmožen delati
dobro, tako da so vsi ljudje pred Bogom neopravičljivi;[263]
rodili so se namreč kot bitja, dovzetna za smisel in
(duhovno) motrenje .[264] 4. Kdor
pa meni, da Bogu ni mar zanje, bodisi le izumetničeno [265] trdi, da On ne biva , ali pa trdi,
da ima, če že biva, veselje nad zlom ali da ostaja negiben
kakor kamen, in da sta krepost ter zlo prazni besedi in da
je zgolj videz , če imajo ljudje ene stvari za dobre
in druge za zle.[266] To pa je največja brezbožnost in
krivičnost.

          XXIX. 1. Dalje, otrok ne izpostavljamo, da ne bi
kateri od njih umrl, če bi ga nihče ne pobral, in bi postali
morilci. Mi sploh sklenemo zakon samo zato, da bi vzgojili
otroke, ali pa se zakonu odpovemo in ostanemo popolnoma
zdržni.[267] Svobodna razuzdanost ni naše skrivno
bogočastje. O tem, da naša skrivnost  ni spolno
občevanje brez vsakega ozira, naj vas prepriča naslednji
dogodek. 2. Nedavno je nekdo od naših v Aleksandriji izročil
namestniku Feliksu[268] prošnjo, naj dovoli njegovemu
zdravniku, da ga skopi; tamkajšnji zdravniki so namreč
trdili, da tega ne smejo storiti brez namestnikovega
dovoljenja.[269] 3. Ko Feliks nikakor ni hotel podpisati
dovoljenja, je mladenič ostal samski in se zadovoljil s
svojo vestjo in védenjem[270] svojih enako mislečih
prijateljev.[271] 4. Ne zdi se nam neumestno, omeniti tukaj
Antinoa,[272] ki je živel v našem času; vsi so ga iz strahu
začeli po božje častiti, čeprav so vedeli, kdo je in od kod
je prišel.

 

              Pričevanja o Kristusovem božanstvu

 

          XXX. 1. Lahko bi nam kdo ugovarjal: "Zakaj naj bi
tudi tisti, ki mu pravimo Kristus, ne bil kot človek rojen
iz ljudi in ne bi z magično veščino  delal
čudežev, ki mu jih pripisujemo, tako da se je zaradi tega
zdel  Božji Sin?" Zdaj bomo torej podali dokaz in ne
bomo verjeli ljudem, ki to trdijo, marveč bomo nujno zaupali
tem, ki so Kristusa napovedovali, preden je bil rojen; njim
se namreč moramo dati prepričati, ker z lastnimi očmi
vidimo, da so se preroške napovedi izpolnile ali se
izpolnjujejo. Tako dokazovanje bo po našem mnenju videti
najprepričljivejše[273] in najresničnejše.

          XXXI. 1. Med Judi so torej večkrat nastopili neki
ljudje kot Božji preroki, po katerih je preroški Duh
vnaprej, preden so se zgodile, oznanil prihodnje reči.
Kralji, ki so takrat v Judeji vladali, so si priskrbeli
njihove prerokbe, kakršne so bile izrečene, ko so
prerokovali, in kakršne so preroki sestavili sami v svojem,
hebrejskem jeziku in so jih skrbno čuvali. 2. Ptolemaj,
egiptovski kralj, pa je ustanovil knjižnico in skušal zbrati
dela vseh ljudi. Ko je zvedel tudi o teh prerokbah, je
poslal k tedanjemu judovskemu kralju Herodu[274] in ga
prosil, naj mu pošlje knjige prerokb. 3. Kralj Herod je
poslal knjige, napisane v njihovem hebrejskem jeziku, kot
smo že omenili. 4. Egipčani pa niso razumeli, kaj je bilo v
njih napisano. Zato je (Ptolemaj) poslal druge poslance in
prosil (Heroda), naj mu pošlje ljudi, ki bi knjige prevedli
v grški jezik.[275] 5. To se je zgodilo, in tako so knjige
ostale tudi pri Egipčanih vse do današnjega dne; imajo jih
tudi vsi Judje vsepovsod. Berejo jih, a ne razumejo
povedanega, ampak nas imajo za svoje nasprotnike in
sovražnike ter nas (podobno kot vi) skušajo ubijati in
trpinčiti, ko le morejo. O tem se lahko prepričate sami. 6.
V nedavni judovski vojni[276] je dal Bar Kohba, vodja
judovske vstaje, strašno mučiti[277] samo kristjane, če niso
Jezusa Kristusa zatajili in prekleli.[278] 7. V knjigah
prerokov najdemo napovedi, da pride Jezus, naš Kristus, na
svet, da bo rojen iz Device, da bo, ko odraste, ozdravljal
sleherno bolezen in slabotnost ter obujal mrtve, da mu bodo
zavidali, da ga ne bodo spoznali, da ga bodo križali, da bo
umrl, vstal in šel v nebesa, da je in se imenuje Božji Sin,
da bo k vsem narodom poslal glasnike s tem oznanilom in da
bodo vanj rajši verovali pogani. 8. To je bilo napovedano
5000,[279] 3000,  2000, 1000 in 800 let pred njegovim
prihodom; kajti kakor so se rodovi vrstili, so se rojevali
vedno novi in novi preroki.[280]

 

          XXXII. 1. Mojzes, ki je bil prvi od prerokov, je
dobesedno rekel: "Ne bo preminil vladar iz rodu Jude in
voditelj iz njegovih ledij, dokler ne pride tisti, ki mu je
pridržano. In ta bo pričakovanje ljudstev; privezal bo žrebe
k vinski trti in opral svoj plašč v krvi grozdja."[281] 2.
Vaša naloga je, da natančno preiščete in ugotovite, do kdaj
so Judje imeli lastnega vladarja in kralja. To je bilo do
razodetja Jezusa Kristusa, našega učitelja in razlagalca
 nerazpoznanih prerokovanj, kakor je božanski,
sveti, preroški Duh po Mojzesu napovedal, da ne bo preminil
vladar iz judovskega ljudstva, dokler ne pride Tisti, ki mu
je pridržano kraljestvo. 3. Juda je bil namreč prednik
Judov, ki imajo od njega svoje ime. Ko pa se je Kristus
razodel, ste vi zakraljevali nad Judi in zagospodarili nad
vso njihovo deželo. 4. Besede "Ta bo pričakovanje ljudstev"
razkrivajo, da bodo ljudje iz vseh narodov pričakovali
Njegov ponovni prihod, kar lahko z lastnimi očmi vidite in o
čemer se lahko prepričate iz dejstev ; saj
pričakujejo ljudje iz vseh rodov Njega, ki je bil v Judeji
križan; vam pa je bila takoj za Njim izročena[282] judejska
dežela, da ste jo osvojili. 5. Besede "Privezal bo žrebe k
vinski trti in opral svoj plašč v krvi grozdja" so simbol,
ki razkriva, kaj se bo Kristusu zgodilo in kaj bo storil. 6.
Neki osliček je stal ob vhodu v vas, privezan k vinski trti;
Jezus je svojim učencem velel, naj mu ga priženejo; ko pa so
ga prignali, je sedel nanj in na njem jezdil v
Jeruzalem,[283] kjer je bilo glavno judovsko svetišče, ki
ste ga kasneje razdejali. Nato je bil križan, da bi se
izpolnil še preostali del prerokbe. 7. Besede "Opral bo svoj
plašč v krvi grozdja" so namreč vnaprej oznanile Njegovo
trpljenje, ki ga je čakalo, da s svojo krvjo očisti vse, ki
vanj[284] verujejo. 8. Plašč, ki božanski Duh po preroku o
njem govori, so ljudje, ki vanj verujejo in v katerih
prebiva Logos,[285] seme iz Boga. 9. Izraz "kri grozdja"
pomeni, da bo tisti, ki se bo pojavil, sicer imel kri, toda
ne iz človeškega semena, amapak iz božanske moči. 10. Logos
je prva moč za Bogom, Očetom in Gospodarjem vesoljstva, in
njegov Sin. Kako je postal  meso  in se
rodil kot človek, bomo povedali v nadaljevanju. 11. Kakor
krvi grozdja ni ustvaril človek, temveč Bog, tako naj bi
bilo naznanjeno, da tista Njegova kri ne izvira iz
človeškega semena, temveč iz Božje moči, kakor smo že rekli.
12. In Izaija, drug prerok, je z drugimi besedami povedal
isto: "Vzšla bo zvezda iz Jakoba, cvetlica bo zrasla iz
Jesejeve korenine in v Njegovo laket bodo upala
ljudstva."[286] 13. Svetla zvezda je resnično vzšla in
cvetlica je pognala iz Jesejeve korenine, in to je Kristus -
14. namreč (rojen) po Devici iz rodu Jakoba, ki je bil oče
Juda, prej imenovanega prednika Judov; rojen je bil iz Božje
moči; in Njegov prednik, kot pravi preroški izrek, je bil
Jese, po svojem rodovniku Jakobov in Judov potomec.

          XXXIII. 1.  Zdaj pa poslušajte besedo za besedo,
kako je Izaija dobesedno napovedal Njegovo rojstvo iz
Device. Takole je rekel: "Glej, Devica bo v telesu spočela
in rodila sina, in imenovali ga bodo z imenom 'Bog z
nami'."[287] 2. Kar je bilo namreč neverjetno, in se po
mnenju ljudi ne bi moglo zgoditi, to je Bog po preroškem
Duhu napovedal, da se bo zgodilo, in sicer zato, da ne bi,
ko se bo zgodilo, naletelo na nevero, marveč bi ljudje
verovali, ker je bilo napovedano.[288] 3. Poskusili pa bomo
te besede razložiti, da nas ne bi kdo, ki ne bi umeval
omenjenih prerokb, obtoževal za to, za kar mi obtožujemo
pesnike, ki pripovedujejo o Zevsu, da je prihajal k ženskam,
da bi se z njimi ljubil. 4. Besede "Glej, Devica bo v telesu
spočela" pomenijo, da je Devica zanosila brez združitve z
moškim; ko bi kdo z njo spolno občeval , bi
ne bila več devica; Božja moč jo je obsenčila[289] in
storila, da je zanosila, čeprav je bila devica. 5. In Božji
angel, ki je bil takrat poslan k tej devici, ji je oznanil
blagovest : "Glej, spočela boš v svojem telesu
od Svetega Duha in rodila sina, in imenovan bo Sin
Najvišjega, in daj mu ime Jezus, kajti on bo odrešil svoje
ljudstvo grehov."[290] Tako so učili tisti, ki so zapisali
spomine   na vse, kar se nanaša na našega
Odrešenika Jezusa Kristusa.[291] Njim verujemo, ker je
preroški Duh po omenjenem Izaiju tudi napovedal, da se bo
(Jezus) tako rodil, kakor smo že prej povedali. 6. Kot "Duh"
in "Moč od Boga" se ne sme umevati  nič drugega
razen Logosa,[292] ki je tudi Božji edinorojenec, kakor je
oznanil prerok Mojzes,[293] ki smo ga prej omenili. Ko je ta
Duh prišel nad Devico in jo obsenčil, ni z občevanjem
povzročil spočetja, da je zanosila, temveč s svojo
močjo.[294] 7. Jezus, hebrejsko ime,[295] pa v grškem jeziku
pomeni Odrešenik. 8. Zato je tudi angel Devici dejal: "Daj
mu ime Jezus, kajti odrešil bo svoje ljudstvo grehov."[296]
9. Da pa prerokov ne navdihuje nihče drug kot božanski
Logos,[297] boste po mojem priznali celo vi.

 

          XXXIV. 1. Poslušajte tudi, kako je Mihej, drug
prerok, napovedal, kje v deželi se bo (Kristus) rodil. Rekel
je takole: "In ti, Betlehem, v Judovi deželi! Nikakor nisi
najmanjši med Judovimi voditelji, iz tebe bo namreč prišel
vodnik, ki bo pasel moje ljudstvo".[298] 2. Je pa to kraj v
judovski deželi, 35 stadijev oddaljen od Jeruzalema; tam se
je rodil Jezus Kristus, kakor lahko izveste iz zapisov,
sestavljenih za časa Kvirinija, vašega prvega oskrbnika v
Judeji.[299]

          XXXV. 1. Poslušajte dalje prerokovanje o tem, da
bo Kristus od svojega rojstva do svoje moške dobe svetu
prikrit, kar se je tudi uresničilo. 2. Glasi se takole:
"Dete nam je rojeno in mladenič nam je dan, njegova oblast
je na njegovih ramenih,"[300] s čimer je naznačena moč
njegovega križa, na katerega je, ko je bil križan, naslonil
svoja ramena, kot bo jasneje pokazalo nadaljevanje spisa
. 3. Isti prerok je, navdihnjen od preroškega Duha,
drugje dejal: "Iztegoval sem svoje roke proti ljudstvu, ki
je neposlušno in ugovarja, proti njim, ki ne hodijo po dobri
poti.[301] 4. Zdaj terjajo od mene sodbo in si drznejo
približati se Bogu."[302] 5. In spet drugje pravi po drugem
preroku: "Prebodli so mi roke in noge in metali so žreb za
moja oblačila."[303] 6. David, kralj in prerok, ki je to
rekel, ni pretrpel nič takega; pač pa je Jezus Kristus
iztegnil roke, ko so ga križali Judje, ki so mu ugovarjali
in trdili, da ni Kristus; zasramovali so ga, kot pravi drug
prerok, tako da so ga posadili na visok sodni stol in mu
rekli: "Sodi nam!"[304] 7. Besede "Prebodli so mi roke in
noge" so razlaga  žebljev, s katerimi so na križ
pribili Njegove roke in noge. 8. Ko so ga križali, so tisti,
ki so ga križali, vrgli žreb za Njegovo obleko in si jo med
seboj razdelili. 9. Da se je to tako zgodilo, se lahko
poučite iz uradnih poročil iz časa Poncija Pilata.[305] 10.
Izrecno je bilo napovedano, da bo (Jezus), sedeč na
osličinem žrebetu, prijezdil v Jeruzalem; o tem bomo navedli
preroške besede drugega preroka, Sofonija,[306] ki se
glasijo: 11. "Zelo se veseli, sionska hči, oznanjaj,
jeruzalemska hči: Glej, tvoj kralj prihaja k tebi krotak,
sedeč na oslici in mladiču vprežne živali."

          XXXVI. 1. Ko pa slišite preroke, ki govorijo, kot
da bi govorila druga oseba,[307] nikar ne mislite, da
govorijo navdihnjeni pisatelji sami, kajti govori božanski
Logos, ki jih spodbuja[308] (k pisanju). 2. Včasih oznanja
in napoveduje, kaj se bo zgodilo; včasih se oglaša kot v
osebi Boga, Gospodarja in Očeta vseh stvari, včasih kot v
Kristusovi osebi, včasih pa kot iz ust ljudstev, ki
odgovarjajo Gospodu ali njegovemu Očetu. Nekaj podobnega
lahko opazujete tudi pri vaših pisateljih: pisatelj
celotnega dela je le eden, različne pa so osebe, ki
nastopajo v pogovoru. 3. Judje, ki imajo knjige prerokov,
tega niso razumeli, zato tudi niso spoznali Kristusa, ko je
prišel, ampak sovražijo nas, ker trdimo, da je že prišel in
da so ga križali, kakor je bilo vnaprej oznanjeno.

 

          XXXVII. 1. Da bi vam to postalo jasno, je omenjeni
prerok Izaija v Očetovem imenu[309] dejal takole: "Vol pozna
svojega lastnika in osel jasli svojega gospodarja, Izrael pa
me ni spoznal in moje ljudstvo me ne razume. 2. Gorje
grešnemu rodu, ljudstvu, polnemu grehov, hudobnemu rodu,
nepostavnim sinovom: zapustili ste Gospoda."[310] 3. Prav
tako govori prerok drugje v Očetovem imenu:[311] 4. "Kakšno
hišo mi boste sezidali? govori Gospod. Nebesa so moj sedež
in zemlja je podnožje mojih nog."[312]  5. In spet drugje:
"Vaše mlaje in vaše sobote sovraži moja duša, in vašega
velikega postnega dne in brezdelja ne prenesem; če se mi
pridete kazat, vas ne bom uslišal.[313] 6. Vaše roke so vse
okrvavljene.[314] 7. Če mi darujete moko in kadilo, se mi
gnusi; nočem masti jagnjet in krvi bikov. 8. Kdo to terja od
vaših rok? Razveži vsako vez hudobije, razderi obveze
izsiljenih pogodb, vzami brezdomca pod svojo streho in
obleci golega, odlomi kos svojega kruha lačnemu."[315] Iz
tega lahko spoznate, kaj učijo preroki v Božjem imenu.[316]

          XXXVIII. 1. Ko pa preroški Duh govori v imenu[317]
Kristusa, pravi takole: "Iztegoval sem svoje roke proti
ljudstvu, ki je neposlušno in ugovarja, proti ljudem, ki ne
hodijo po dobri poti."[318] 2. In dalje: "Svoj hrbet sem
ponudil, da so me bičali, in svoje lice, da so me bíli, in
svojega obraza nisem odvrnil od njih, ki so me zasramovali
in vame pljuvali. 3. Gospod je postal moj pomočnik in zato
nisem osramočen, ampak sem nastavil svoje obličje kot trdno
skalo in spoznal, da ne bom osramočen, kajti blizu je on, ki
me opravičuje."[319] 4. In spet pravi: "Vrgli so žreb za
mojo obleko, prebodli so mi roke in noge."[320] 5. "Jaz pa
sem legel in zaspal in vstal, ker se je Gospod zame
zavzel."[321] 6. In dalje, ko pravi: "Govorijo zaničljivo in
majejo z glavo, govoreč: Naj reši samega sebe!"[322] 7.
Lahko poizveste, da so Judje vse to Kristusu storili; 8.
kajti, ko je bil križan, so šobili ustnice, zmajevali z
glavo in govorili: "On, ki je mrtve obujal, naj reši samega
sebe!"[323]

          XXXIX. 1. Kadar pa preroški Duh napoveduje
prihodnje reči, govori takole: "S Siona bo prišla Postava in
Gospodova beseda iz Jeruzalema; in sodil bo narode in
posvaril številno ljudstvo; prekovali bodo svoje meče v
lemeže in svoje sulice v srpe in ne bo več narod zgrabil za
meč zoper narod in ne bodo se več učili vojskovanja."[324]
2. Lahko se prepričate, da se je tako zgodilo. 3. Iz
Jeruzalema je šlo v svet po številu dvanajst mož; bili so
neuki  in nevešči zgovornosti; z Božjo močjo pa so
vsemu človeškemu rodu oznanjali, kakor jih je Kristus poslal
vse učit Božjo besedo. In mi, ki smo se nekdaj med seboj
morili, se zdaj ne le ne vojskujemo s svojimi nasprotniki,
temveč z veseljem izpovedujemo Kristusa in sprejemamo smrt,
da ne bi lagali in varali svojih preiskovalcev. 4. Tudi mi
bi v teh razmerah lahko ravnali, kakor je rečeno:

 

          "Prisegel je jezik, a ni priseglo srce."[325] 

 

          5. Toda to bi bilo smešno: vojaki, katere obvežete
in vzamete v službo vi, ki jim ne morete nuditi nič
nepropadljivega, bi obljubo, ki so jo dali vam,[326] cenili
bolj kot svoje življenje, starše, domovino in sorodnike, mi
pa, ki hrepenimo po nepropadljivosti, ne bi vsega pretrpeli,
da bi od Njega, ki more dati, prejeli to, po čemer
hrepenimo!

          XL. 1. Poslušajte, kaj je bilo napovedano po
tistih, ki so oznanili Njegov nauk in razglasili Njegovo
pojavitev . Prej imenovani prerok in kralj je po
preroškem Duhu rekel takole: 2. "Dan kriči dnevu besede in
noč oznanja noči spoznanje; ni besed in izrekanj, ki se
njihov zvok ne bi slišal. 3. Njihov glas se je razlegal po
vsej zemlji in njihove besede do skrajnih mejá sveta. 4. Po
vsej zemlji  prodira njihov glas in do konca sveta njihove
besede. Na soncu si je postavil svoj šotor, to pa vzhaja,
kakor prihaja ženin iz  spalnice, in veselo poskakuje kakor
junak, da preteče svojo pot."[327] 5. Zdi se nam prav in
umestno, da poleg teh omenimo še druge preroške besede
istega Davida, iz katerih lahko spoznate, kakšne spodbude za
življenje daje preroški Duh ljudem, 6. kako govori o
sporazumu med judovskim kraljem Herodom in samimi Judi z
vašim tamkajšnjim upraviteljem Pilatom in njegovimi vojaki
zoper Kristusa, kako pravi, 7. da bodo vanj verovali ljudje
iz vsakega rodu, in kako ga Bog imenuje Sina ter mu
obljublja, da mu bo podvrgel vse Njegove sovražnike, kako
skušajo demoni, kolikor je v njihovi moči, uiti moči Boga,
Očeta in Gospodarja vseh stvari, in njegovega Maziljenca
, in kako Bog kliče vse k spreobrnjenju, preden
pride sodni dan. 8. Te besede se glasijo takole: "Srečen
človek, ki ne živi po nasvetu brezbožnih, ne stopa po poti
grešnikov in ne sedi na sedežu kužnih, temveč je njegova
volja v Gospodovi postavi in Njegovo postavo premišljuje
podnevi in ponoči. 9. Bo namreč kakor drevo, zasajeno ob
razvodju; ob svojem času daje sad in njegovo listje ne
odpade; vse kar stori, se mu posreči. 10. Ne tako brezbožni,
ne tako, ampak so kakor prah, ki ga veter odnese z obličja
zemlje. Zato brezbožni ne bodo obstali pred sodbo in
grešniki ne v zboru pravičnih, kajti Gospod pozna pot
pravičnih, pot brezbožnih pa se bo izgubila."[328] 11.
"Zakaj hrumijo ljudstva in si narodi izmišljajo
novotarije?[329] Zemeljski kralji se dvigajo in vladarji so
se zbrali na istem kraju zoper Gospoda in njegovega
Maziljenca, govoreč: Raztrgajmo njune vezi in vrzimo s sebe
njun jarem! 12. On, ki biva v nebesih, se jim bo posmehoval
in Gospod se bo iz njih norčeval. Potem jim bo rekel v svoji
jezi in jih s svojim srdom prestrašil: 13. Jaz sem
postavljen za kralja čez Sion, njegovo sveto goro, ter
oznanjam Gospodovo zapoved. 14. Gospod mi je rekel: Moj Sin
si ti, danes sem te rodil. 15. Terjaj od mene, in dam ti v
dediščino narode in za tvojo posest meje zemlje; pasel jih
boš z železno palico in zdrobil jih boš kakor lončarjevo
posodo. 16. In zdaj, kralji, spametujte se, dajte se
poučiti[330] vsi, ki sodite na zemlji! 17. Služite Gospodu s
strahom, vriskajte mu s trepetom! 18. Sprejmite
svarilo,[331] da se Gospod ne razsrdi in ne odidete s prave
poti v pogubo, ko se v kratkem razvname Njegova jeza. Blagor
vsem, ki vanj zaupajo!"[332]

          XLI. 1. Preroški Duh, ki je napovedoval, da bo
Kristus zatem, ko je bil križan, zakraljeval, je po samem
Davidu v drugi prerokbi rekel takole: "Pojte Gospodu, vse
dežele, in oznanjajte od dne do dne Njegovo odrešenje: Velik
je Gospod in vse hvale vreden, strašen nad vse bogove. Vsi
poganski bogovi so demonski maliki,[333] Bog pa je naredil
nebesa. 2. Slava in čast je pred Njegovim obličjem, moč in
veličastvo na kraju Njegovega svetišča. Dajte čast Gospodu,
Očetu vekov![334] 3. Sprejmite milost in stopite pred
Njegovo obličje ter se poklonite v Njegovih svetih dvorih!
Naj se boji Njegovega obličja vsa zemlja, naj se popravi in
ne omahuje! 4. Naj zavlada veselje med narodi: Gospod je
zakraljeval[335] z lesa[336]."

 

          XLII. 1. Včasih pa preroški Duh govori o
prihodnjih rečeh, kakor da so se že zgodile, kot lahko
domnevamo že iz navedenega, toda zdaj bomo to še pojasnili,
tako da se bralci ne bodo mogli na nič izgovarjati. 2.
Tisto, kar se bo prav gotovo zgodilo, je (Duh) spoznal tako,
kakor da se je že zgodilo. Tako je torej to treba umeti -
zato bodite pozorni na to, kaj bom povedal. 3. David je prej
navedene besede govoril 1500 let,[337] preden se je Kristus
učlovečil in bil križan. Noben križani pred njim in tudi
nobeden za njim ni prinesel narodom veselja. 4. Pač pa je
Jezus Kristus, ki je bil križan in je umrl v našem času,
spet vstal, šel v nebesa in zakraljeval; in tistega, kar so
apostoli v Njegovem imenu med vsemi narodi oznanjevali, se
veselijo vsi ljudje, ki pričakujejo nepropadljivost, katero
je On napovedal.

          XLIII. 1. Da pa ne bi kdo iz rečenega sklepal, da
trdimo, kako se vse, kar se godi, dogaja po usodni nujnosti
, ker smo namreč dejali, da je vse
naprej spoznano, bomo razrešili tudi to vprašanje. 2. Od
prerokov smo poučeni in oznanjamo resnico, da se kazni in
pokore, a tudi dobra povračila, delijo v skladu z vrednostjo
del vsakega posameznika. Ko bi to ne bilo res, ampak bi se
vse dogajalo po usodi, bi sploh ne obstajala naša svobodna
volja ; kajti če je usojeno, da je eden dober,
drugi pa hudoben, se sme prvi prav tako malo hvaliti kakor
drugi grajati.[338] 3. In spet: Če človeški rod ni zmožen po
prosti izbiri zbežati pred sramotnimi stvarmi in izbrati
dobre/lepe, je brez odgovornosti, karkoli stori. 4. Da pa
dela prav ali narobe po svobodni odločitvi ,
lahko dokažemo takole. 5. Vidimo, kako se isti človek
poganja za nasprotnimi stvarmi. 6. Ko bi mu bilo usojeno in
določeno, da je slab ali dober, bi ne bil sposoben obračati
se k nasprotjem in si ne bi tolikokrat premislil.[339] Tudi
bi ne bili eni dobri, drugi slabi; kajti sicer bi morali
trditi, da je usoda vzrok slabih reči in da dela tisto, kar
je njej sami nasprotno, ali pa bi morali imeti za resničnega
prej navedeni stavek, da nista krepost in nekrepost 
nič, ampak da imajo ljudje samo po videzu [340] eno za
dobro, drugo pa za zlo.[341] Toda resnična pamet
[342] pravi, da je to največja brezbožnost in
krivičnost.[343] 7. Mi namreč trdimo, da je neizbežna usoda
v tem, da tisti, ki se odločijo za dobro/lepo ,
prejmejo dostojno plačilo, in prav tako tisti, ki si
izberejo nasprotje, prejmejo primerno kazen. 8. Bog ni
ustvaril človeka tako kot drevesa ali četveronožce, ki ne
morejo ničesar storiti po svobodni odločitvi;[344] človek
tudi ne bi zaslužil niti kazni niti plačila, če ne bi sam od
sebe izbral dobrega, temveč bi bil za dobro rojen, in prav
tako bi ga ne mogla po pravici zadeti kazen, če bi bil slab,
ker bi ne bil slab sam od sebe, ampak ne bi mogel biti
drugačen kot tak, kakršen se je rodil.[345]

 

          XLIV. 1. To nas je učil sveti preroški Duh, ki po
Mojzesu pravi, da je Bog prvemu človeku, ki ga je ustvaril,
rekel takole: "Glej, pred teboj[346] je dobro in zlo, izberi
dobro!"[347] 2. In Izaija, drug prerok, je v imenu[348]
Boga, Očeta in Gospodarja vesoljstva, podobno dejal: 3.
"Umijte se, postanite čisti, odstranite pokvarjenost iz
svojih duš; učite se delati dobro, prisodite pravico siroti
in pravično ravnajte z vdovo, potem pa pridite in se bomo
pogovarjali, govori Gospod. In če bi bili vaši grehi kot
škrlat, jih obelim kot volno, in če bi bili kot bager, jih
pobelim kot sneg. 4. Če hočete in me boste poslušali, boste
uživali dobrote dežele; če me pa ne boste poslušali, vas bo
použil meč, kajti Gospodova usta so to govorila."[349] 5.
Pravkar navedene besede "vas bo použil meč" pa ne pomenijo,
da bodo neposlušni pokončani z mečem, ampak je Božji meč
ogenj, kateremu bodo za hrano tisti, ki po svobodni
odločitvi delajo zlo. 6. Zato pravi: "Meč vas bo použil,
kajti Gospodova usta so to govorila." 7. Ko bi imel v mislih
meč, ki odseka in na mah usmrti, bi ne bil rekel: "vas bo
použil." 8. Tudi Platon, ki je dejal: "Kriv[350] je tisti,
ki izbere. Bog je brez krivde,"[351] je to povzel po preroku
Mojzesu;[352] kajti Mojzes je starejši od vseh grških
pisateljev. 9. Vse, kar so filozofi in pesniki povedali o
nesmrtnosti duše in kaznih po smrti, o motrenjih nebeških
resničnosti in kar so še podobnega učili, so mogli doumeti
 in razložiti samo po pobudah prerokov.[353] 10.
Zato je videti, da se pri vseh nahajajo semena resnice
; ko pa so med seboj v protislovju, se
izkazuje  , da (resnice) niso natančno
 doumeli.[354] 11. Ko torej trdimo, da so bile
prihodnje reči napovedane, ne pravimo, da so se po usodi
nujno zgodile. Bog pač ve vnaprej, kaj bo sleherni človek v
prihodnosti storil, in hoče slehernemu človeku povrniti po
vrednosti njegovih del; zato po preroškem Duhu napove, kaj
bo vsakega zadelo po vrednosti tega, kar je delal, in s tem
spodbudi človeški rod k resnemu preudarjanju in spominjanju
 ter mu pokaže, da ima rad ljudi in da
previdnostno skrbi zanje. 12. Po delovanju 
hudobnih demonov pa je za tiste, ki bi brali knjige
Histaspa, Sibile ali prerokov, določena smrtna kazen.[355] S
strahom naj bi ljudi, ki jim pridejo te knjige v roke,
odvrnili od tega, da bi iz njih prejeli spoznanja o
dobrem,[356] in jih tako  zadržali v suženjstvu demonom.
Tega pa ti niso zmogli popolnoma doseči. 13. Mi neustrašeno
prebiramo te knjige, še več, ponujamo jih vam, kot vidite,
da bi si jih ogledali, saj vemo, da bodo všeč vsakomur.
Četudi bi prepričali le redke, bomo vendar vedeli, da imamo
velik dobiček: kot dobri delavci na polju bomo prejeli
plačilo od Gospodarja.

          XLV. 1. Da bo Bog, Oče vesoljstva, Kristusa, ko ga
je obudil od mrtvih, privedel v nebesa in tam obdržal,[357]
dokler ne bo strl demonov, ki so mu sovražni in  se ne bo
dopolnilo število tistih, ki jih je vnaprej spoznal za dobre
in krepostne in ki zaradi njih še ni dopustil[358]
vesoljnega požara : o tem poslušajte besede
preroka Davida. 2. Glasijo se takole: "Gospod je rekel
mojemu Gospodu: Sedi na mojo desnico, dokler ne položim
tvojih sovražnikov za podnožje tvojih nog. 3. Žezlo oblasti
ti bo poslal Gospod iz Jeruzalema 4. in gospoduj sredi
svojih sovražnikov. Tvoje je gospostvo na dan tvoje moči v
svetlobi tvojih svetih;[359] 5. iz trebuha sem te rodil pred
danico."[360] Besede "Žezlo oblasti ti pošlje iz Jeruzalema"
napovedujejo mogočni Logos, ki so ga apostoli, ki so prišli
iz Jeruzalema, povsod oznanjali in ki ga mi povsod častimo
in učimo, čeprav je določena smrtna kazen za vse, ki
Kristusovo ime učijo ali tudi na splošno izpovedujejo. 6.
Četudi bi vi te naše besede sprejeli kot sovražniki, bi nam
ne mogli storiti nič drugega, kot da nas usmrtite, kot smo
že prej povedali. Nam bi to ne prizadelo nikakršne škode,
vam in vsem, ki po krivici sovražijo in se nočejo
spremeniti, pa bi nakopalo večno kazen z ognjem.

          XLVI. 1. Da bi ovrgli naš nauk, utegnejo
nerazmišljajoči ljudje ugovarjati, da je bil Kristus, kot
pravimo, rojen šele pred 150 leti za časa Kvirinija in je
to, kar je po naših besedah učil, učil celo kasneje v času
Poncija Pilata - in zato trdijo, da so bili vsi ljudje, ki
so prej živeli, prosti krivde. Zato hočemo ta dvom takoj
odpraviti. 2. Kristus, Logos,[361] ki ga je ves človeški rod
deležen, je Božji Edinorojeni (Sin):[362] o tem smo bili
poučeni in to smo vam že prej razložili.[363] 3. Tisti, ki
so živeli v občestvu z Logosom ,[364] so
kristjani,[365] čeprav so jih imeli za brezbožne, kot npr.
med Grki Sokrat, Heraklit in drugi, njima podobni, med
barbari pa Abraham, Ananjá, Azarjá, Mišaél, Elija in mnogo
drugih; njihovih del in imen zaenkrat ne bomo naštevali, saj
vemo, da bi bilo to preobširno. 4. Zato so bili tisti, ki so
prej živeli brez Logosa[366], hudobni, Kristusovi sovražniki
in morilci takšnih ljudi, ki so živeli v občestvu z Logosom;
tisti pa, ki so živeli v občestvu z Logosom, so kristjani in
bivajo  brez strahu ter nevznemirjeni. 5.
Vzrok, zakaj je Logos po svoji moči in sklepu Boga, Očeta in
Gospodarja vseh stvari, bil kot človek od Device spočet in
dobil ime Jezus, bil križan, umrl, spet vstal in šel v
nebesa, bo mogel umen  bralec doumeti iz tistega,
kar smo o tem prej na dolgo govorili. 6. Ker tak dokaz zdaj
ni več potreben, preidemo k dokazom, ki so v tem trenutku
najnujnejši.

          XLVII. 1. Poslušajte torej besede, s katerimi je
preroški Duh napovedal, da bo judovska dežela tudi
opustošena. Besede zvenijo, kakor da se druga ljudstva
čudijo dogodkom, in se glasijo: 2. "Zapuščen je Sion, kakor
puščava je postal Jeruzalem, prekletstvo je postala hiša,
naše svetišče; in slava, ki so jo poveličevali naši očetje,
je sežgana; in vse, kar je po njej slavno, se je zrušilo. 3.
Vse to si prenesel in si ostal miren, molčal si in nas zelo
ponižal."[367] 4. Dobro veste, da je bil Jeruzalem
opustošen, kakor je bilo napovedano. 5. O njegovem
opustošenju in o tem, da ne bo smel nihče[368] v njem
prebivati, je prerok Izaija takole napovedal: "Njihova
dežela je puščava, pred njihovimi očmi se bodo hranili od
nje njihovi sovražniki in nikogar med njimi ne bo, ki bi v
njej prebival."[369] 6. Natančno veste, kako budno pazite,
da ne bi kdo tam prebival, in da je določena smrtna kazen za
slehernega Juda, ki bi ga zalotili, da je šel tja.[370]

          XLVIII. 1. Poslušajte, s kakšnimi besedami je bilo
prerokovano o Kristusu, da bo ozdravljal vse bolezni in
obujal mrtve: 2. "Ob njegovem prihodu bo hromi poskakoval
kakor jelen in jezik nemih bo jasno govoril. Slepi bodo
spregledovali, gobavi postajali čisti, mrtvi bodo vstajali
in hodili."[371] 3. Da je to res delal, se lahko prepričate
iz sodnih zapisnikov  iz časa Poncija Pilata.[372] 4.
Glede tega, kako je preroški duh napovedal, da bodo umorili
Njega in hkrati ljudi, ki vanj upajo, poslušajte Izaijeve
besede: 5. "Glej, kako je pravični umrl in nihče si tega ne
jemlje k srcu. Pravične može morijo in nihče se za to ne
zmeni. 6. Iz[373] krivice je vzet pravični in njegov pokop
bo v miru; vzet je iz naše srede."[374]

          XLIX. 1. Isti Izaija je dalje povedal, da se mu
bodo klanjali poganski narodi, ki ga niso pričakovali, in da
ga Judje, ki so zmeraj Nanj čakali, ob Njegovem prihodu ne
bodo priznali. Naslednje besede pa so bile izrečene, kot bi
jih govoril Kristus sam: 2. "Očiten sem postal tistim, ki
niso po meni spraševali, našli so me tisti, ki me niso
iskali. Rekel sem: 'Tukaj sem!' narodu, ki ni klical mojega
imena. 3. Iztegoval sem svoje roke proti ljudstvu, ki je
neposlušno in ugovarja, 4. proti ljudem, ki ne hodijo po
dobri poti, ampak za svojimi grehi. 5. To je ljudstvo, ki me
naravnost izziva k jezi."[375] Judje, ki so imeli prerokbe
in so vedno pričakovali Maziljenca , ga niso
priznali, ko je prišel, in ne samo to, ampak so z Njim grdo
ravnali; pogani[376] pa, ki niso nikoli ničesar slišali o
Kristusu, dokler niso prišli Njegovi apostoli iz Jeruzalema,
jim ga oznanili in jim izročili prerokbe, so se polni
veselja in vere odpovedali malikom in se po Kristusu
izročili nenastalemu Bogu.[377] 6. Bog je vnaprej videl, da
se bodo takšne sramotne govorice razširjale zoper ljudi, ki
izpovedujejo vero v Kristusa, in da bodo nesrečni tisti, ki
ga sramotijo ter še naprej govorijo, da se je lepo držati
starih navad. Glede tega prisluhnite besedam, ki jih je
jedrnato izrekel prerok Izaija: 7. "Gorje tistim, ki pravijo
sladkemu grenko in grenkemu sladko!"[378]

 

          L. 1. Poslušajte še preroštva, ki govorijo o tem,
da bo potem, ko se je za nas učlovečil, prenesel trpljenje
in zasramovanje in spet prišel v veličastvu: 2. "V zameno za
to, da so izročili njegovo dušo[379] v smrt in ga prišteli
med hudobne, je vzel nase grehe mnogih in se bo spravil z
nepostavneži.[380] 3. Kajti glej, moj hlapec bo doumel in
zelo bo povišan in poveličan. 4. Kakor bodo mnogi nad teboj
osupnili - zasramovana bo tvoja podoba od ljudi in tvoje
veličastvo med ljudmi - tako se bo mnogo ljudstev čudilo in
kralji bodo zatisnili svoja usta; 5. zakaj tisti, ki se jim
ni o njem nič oznanilo, bodo videli, in tisti, ki niso
ničesar slišali, bodo razumeli.[381] Gospod, kdo je verjel
naši besedi[382] in komu je bila razodeta Gospodova roka?
Oznanjali smo pred njim  kakor dete, kakor korenina v žejni
zemlji. 6. On nima ne podobe ne veličastva; videli smo ga,
in ni imel ne podobe ne lepote, temveč je bila njegova
podoba brez časti in pomanjkljiva v primerjavi z ljudmi. 7.
Sramotili in zaničevali so ga kot človeka, ki je tepen in
zna prenašati slabost, ker je odvrnil svoje obličje. 8. On
nosi naše grehe in trpi bolečine za nas, mi pa smo mislili,
da je On v trpljenju, muki in bedi. 9. Toda ranjen je bil
zaradi naših nepostavnosti in zaradi naših grehov je bil
slaboten. Kazen ga je doletela zaradi (našega) miru[383] in
po Njegovi podplutbi smo bili mi ozdravljeni. 10. Vsi smo
zašli kakor ovce, človek[384] je krenil s svoje poti.
(Gospod) ga je daroval za naše grehe in on zaradi mučenja ne
odpre svojih ust. Kakor ovco v zakol so ga odvedli, in kakor
jagnje ne da glasu pred njim, ki ga striže, tako ne odpre
svojih ust. 11. Z Njegovim ponižanjem se je končala sodba
nad njim."[385] 12. Zatem, ko je bil križan, so vsi njegovi
znanci od Njega odpadli in ga zatajili.[386] Pozneje pa, ko
je od mrtvih vstal, se jim dal videti in jih naučil brati
prerokbe,[387] v katerih je bilo napovedano vse, kar se je
zgodilo,[388] in ko so ga zagledali, kako je odhajal v
nebesa,so začeli verovati in so prejeli od ondod moč, ki jim
jo je poslal,[389] ter nato šli med vse človeške narode, to
učili in bili imenovani apostoli.

          LI. 1. Da bi nam preroški Duh razodel, kako je On,
ki je to pretrpel, na neizrekljiv način rojen in kraljuje
nad svojimi svoražniki, je rekel takole: "Kdo bo opisal
Njegov rod? Kajti Njegovo življenje jemljejo z zemlje,
zaradi njihovih nepostavnosti gre v smrt. 2. In dal bom
zlobneže v zameno za Njegov grob in bogataše v zameno za
Njegovo smrt, ker ni storil nepostavnosti in ni bilo najti
zvijače v Njegovih ustih, in Gospod ga hoče očistiti od
rane. 3. Če darujete daritev za greh, bo vaša duša gledala
dolgo živeče potomstvo.[390] 4. Gospod hoče Njegovo dušo
odtegniti trpljenju, mu pokazati luč, obdariti ga s
spoznanjem in opravičiti Pravičnega, ki je mnogim dobro
služil. On sam bo nosil naše grehe; 5. zato bo prejel v
delež mnoge in delil bo plen močnih, ker je bila njegova
duša dana v smrt in bila prišteta med nepostavne, saj je sam
nosil grehe mnogih in je bil sam izročen zaradi njihovih
nepostavnosti."[391] 6. Poslušajte tudi napoved, da pojde v
nebesa. 7. Takole je rečeno: "Dvignite nebeška vrata,
odprite jih, da vstopi kralj veličastva! Kdo je ta kralj
veličastva? Gospod silni, Gospod mogočni."[392] 8. Da bo
spet prišel iz nebes z veličastvom, je napovedal prerok
Jeremija. Prisluhnite njegovim besedam: "Glej, kakor Sin
človekov prihaja na oblakih neba in njegovi angeli z
njim."[393]

          LII. 1. Pokazali smo, da so vse, kar se je že
uresničilo, preroki oznanili, preden se je uresničilo. Zato
moramo tudi o podobnih prerokbah, ki se še niso izpolnile,
trdno verovati, da se bodo gotovo uresničile. 2. Kakor so se
uresničili vnaprej naznanjeni dogodki, čeprav jih ljudje
niso razumevali, tako se bodo uresničili tudi ostali, čeprav
jih ljudje ne razumejo in jim ne verjamejo. 3. Preroki so
namreč vnaprej oznanili  dva Kristusova
prihoda,[394] enega, ki se je že uresničil, ko je prišel kot
zaničevan in trpljiv  človek, drugega pa, ko se bo
prikazal (kakor so napovedali) iz nebes v veličastvu s svojo
angelsko vojsko, ko bo obudil tudi telesa vseh ljudi, ki so 
kdaj živeli,[395] ter telesa vrednih oblekel v
nepropadljivost, telesa krivičnih pa bo - sposobna za večno
zaznavanje[396] - skupaj s hudobnimi demoni pahnil v večni
ogenj. 

    4. Pokazali bomo, kako je napovedano tudi, da se bo to
uresničilo. 5. Po preroku Ezekielu je namreč rečeno:
"Staknil se bo sklep s sklepom, kost s kostjo in čeznje bo
zraslo meso.[397] 6. In sleherno koleno se bo pred Gospodom
priklonilo in sleherni jezik ga slavil."[398] 7. Kaj pa bodo
krivični čutili in trpeli, razberite iz besed, ki prav tako
govorijo o tem: 8. "Njihov črv ne bo počival in njihov ogenj
ne ugasnil,"[399] 9. Tedaj se bodo kesali, ko jim to ne bo
nič koristilo. 10. Kaj pa bo govorilo judovsko ljudstvo in
kaj bo storilo, ko ga bo videlo prihajajočega v veličastvu,
je prerok Zaharija takole preroško povedal: "Ukazal bom
štirim vetrovom, naj zberejo razkropljene otroke, velel bom
severniku, naj jih prinese, in jugu, naj ne veje nasproti.
11. In tedaj bo v Jeruzalemu veliko žalovanje
,[400] ne tarnanje ust in ustnic, temeč žalovanje
srca, in ne bodo trgali obleke, ampak srca.[401] 12.
Žalovali bodo, rod proti rodu, in tedaj bodo ugledali njega,
ki so ga prebodli, in govorili: "Gospod, zakaj si pustil, da
smo zašli s tvoje poti? Veličastvo, ki so ga naši očetje
blagoslavljali, nam je postalo v sramoto."[402]

          LIII. 1. Lahko bi navedli še mnogo drugih prerokb,
 vendar končajmo. Po našem mnenju te zadostujejo, da
prepričajo ljudi, ki imajo ušesa za poslušanje in
umevanje.[403] Mislimo, da lahko ti doumejo, da mi ne
govorimo samo, kakor govorijo bajke o tako imenovanih
Zevsovih sinovih, ampak lahko to dokažemo .[404]
2. Na osnovi kakšnega razloga  neki naj bi se dali
prepričati križanemu človeku, da je prvorojeni Sin
nerojenega Boga in da bo sam sodil vsemu človeškemu rodu, ko
ne bi odkrili o Njem pričevanj, razglašenih, preden je
prišel kot človek, in ko ne bi videli, da so se tako
uresničila? 3. Kajti vidimo, da je judovska dežela
opustošena, da je nas, ljudi iz vseh narodov, prepričal nauk
 apostolov in da smo se odpovedali starim navadam,
po katerih smo živeli v zablodi; vidimo, da so izšli iz
poganov/narodov številnejši in resničnejši kristjani kot iz
Judov in Samarijanov. 4. (Preroški Duh namreč imenuje vse
druge rodove pogane/narode , judovskemu in
samarijanskemu rodu pa pravi "Izrael" in "Jakobova hiša".)
5. Navedli bomo prerokbe o tem, da bodo verujoči iz
poganov/narodov številnejši od vernikov iz Judov in
Samarijanov. Takole je bilo rečeno: "Raduj se, nerodovitna,
ki ne rodiš, zakriči in zavriskaj ti, ki ne čutiš porodnih
bolečin, kajti več otrok ima zapuščena kakor tista, ki ima
moža."[405] 6. Vsi pogani/narodi so bili namreč zapuščeni od
resničnega Boga in so molili izdelke (človeških) rok; Judje
in Samarijani, ki so imeli Božjo besedo, katero so jim
izročili preroki, in so vedno pričakovali Kristusa, ga
vendar niso spoznali, ko je prišel, razen redkih, o katerih
je preroški Duh po Izaiju napovedal, da se bodo rešili. 7.
Položil jim je na jezik tele besede:[406] "Ko bi nam Gospod
ne bil pustil semena, bi postali kakor Sodoma in
Gomora."[407] 8. Sodoma in Gomora sta bili, kot pripoveduje
Mojzes, mesti brezbožnih ljudi, ki ju je Bog z ognjem in
žveplom požgal in porušil; nihče drug v njiju se ni rešil
razen nekega tujca Lota, po rodu Kaldejca; z njim sta se
rešili tudi njegovi hčeri. 9. Vsak, kdor hoče, lahko vidi,
da je njihova dežela pusta in požgana ter da je ostala
nerodovitna. 10. Navedli bomo besede preroka Izaija, da je
Bog vnaprej spoznal ljudi izmed poganov/narodov za
iskrenejše[408] in zvestejše;[409] rekel je namreč: 11.
"Izrael je neobrezan na srcu, pogani pa na telesu."[410] 12.
Toliko očitnega[411] lahko pametno[412]  izpolni s
prepričanjem in vero/zaupanjem  slehernega človeka,
ki ljubi resničnost , se ne žene za prazno slavo
in mu ne gospodujejo strasti.[413]

 

      LIV. 1. Tisti ljudje pa, ki širijo bajke, ki so jih
ustvarili pesniki, ne nudijo mladini, ki se uči, prav
nobenega dokaza; dokažemo lahko celo, da so te bajke
izrečene po delovanju  hudobnih demonov,
izmišljene za slepilo in zavajanje človeškega rodu. 2. Ko so
namreč demoni slišali, kako je po prerokih oznanjeno, da bo
prišel Kristus in da bodo brezbožni kaznovani z ognjem, so
spodbudili govorice o mnogih Zevsovih sinovih, saj so
mislili, da bodo ljudje imeli poročila o Kristusu za čudežne
bajke , podobne tistim, ki jih pripovedujejo
pesniki. 3. In te govorice so se razširile med Grki in vsemi
poganskimi narodi, ker so demoni vedeli, da so preroki
napovedovali, da bodo tam bolj verovali v Kristusa. 4.
Pojasnili pa bomo, da so (demoni) preroške besede sicer
slišali, toda netočno doumeli, in da so v zablodi posnemali
to, kar se je zgodilo našemu Kristusu. 5. Prerok Mojzes je
bil, kot smo že povedali, starejši od vseh pisateljev. Po
njem je bilo, kot smo že omenili,[414] takole
prerokovano:[415] "Ne bo preminil vladar iz rodu Jude in
voditelj iz njegovih ledij, dokler ne pride tisti, ki mu je
pridržano. In ta bo pričakovanje ljudstev; privezal bo žrebe
k vinski trti in opral svoj plašč v krvi grozdja."[416] 6.
Ko so demoni slišali te preroške besede, so začeli trditi,
da je Dioniz Zevsov sin in iznajditelj vinske trte;
vključili so tudi osla[417] v njegove misterije in učili, da
je bil raztrgan in šel nato v nebo. 7. Po Mojzesovi prerokbi
namreč ni bilo izrecno naznačeno , ali bo
napovedani Božji Sin in ali bo jezdil na žrebetu ter ostal
na zemlji, ali bo šel v nebo; beseda žrebe tudi lahko
označuje tako oslička kot konjička. Niso torej vedeli, ali
bo vnaprej oznanjeni imel za znamenje  svojega
prihoda  oslička ali konjička in ali bo, kot smo že
rekli,[418] Božji Sin ali človeški otrok. Zategadelj so
trdili, da je Belerofont, človek, rojen od človeka, šel v
nebo, in sicer na konju Pegazu. 

  8. Ko so pa slišali, kako je po drugem preroku, Izaiju,
rečeno, da se bo rodil iz device in da bo iz lastne moči šel
v nebesa, so spodbudili govorice o Perzeju. 9. Ko so potem
zvedeli za besede navedene prerokbe, da bo namreč "močan
kakor orjak, da preteče svojo pot,"[419] so si izmislili
pripoved o močnem Heraklu, ki je prepotoval vso zemljo. 10.
In spet, ko so  slišali prerokbo, da bo ozdravljal vse
bolezni in obujal mrtve, so si izmislili[420] Asklepija.

          LV. 1. Nikjer in pri nobenem izmed tako imenovanih
Zevsovih sinov pa (demoni) niso posnemali križanja. To jim
ni prišlo na misel, kajti vse, kar je bilo o njem
napovedano, je bilo izrečeno simbolično, kot smo že prej
pojasnili.[421] 2. In vendar je to, kot je prerok napovedal,
največji simbol njegove moči in njegove oblasti. To lahko
pokažemo s stvarmi, ki se ponujajo našemu pogledu. Poglejte
vse, kar je na svetu, in premislite, ali se kaj uravanava in
ali je (z drugimi stvarmi) združeno brez te oblike .
3. Morja ni mogoče prerezati, če ni na ladji nepoškodovano
to zmagoslavno znamenje, ki mu tu pravijo jadro. Brez tega
znamenja ni mogoče orati zemlje; kopači in prav tako
rokodelci ne opravijo svojega dela brez orodja, ki ima to
obliko. 4. Oblika človeka se razlikuje od oblike brezumnih
živali zgolj po tem, da je vzravnana, da lahko razprostre
roke in ima na obrazu od čela navzdol štrlino, imenovano
nos, skozi katerega živo bitje diha in ki ima prav podobo
križa;[422] saj je bilo tudi po preroku rečeno: 5. "Dih pred
našim obličjem[423] je Kristus, Gospod."[424] 6. Tudi
simboli, ki so pri vas običajni, pričajo o moči te oblike,
četudi pustimo ob strani zmagoslavna znamenja pri vaših
sprevodih, s katerimi kažete, čeprav nevede, kaj so znamenja
oblasti in moči.[425] 7. Celo podobe vladarjev, ki vam
umrejo, postavljate v tej obliki[426] in jih v napisih
imenujete bogove.

   8. Torej: z umskimi razlogi in s pojavno obliko  smo vas po svojih močeh opominjali, zato se
zavedamo, da nimamo nobene odgovornosti več, tudi če vi
ostanete neverni; mi smo storili vse, kar je bilo v naši
moči.

          LVI. 1. Hudobni demoni pa se niso zadovoljili s
tem, da so začeli govoriti o tako imenovanih Zevsovih
sinovih, preden se je Kristus razodel; tudi potem, ko se je
razodel in nastopil med ljudmi, in so spoznali, da je bil
napovedan po prerokih, da ljudje iz vseh narodov vanj
verujejo in ga pričakujejo, so porinili v ospredje spet
druge, kot smo že prej omenili:[427] Simona in Menandra iz
Samarije. Ta sta delala magične čudeže in mnoge prevarala
ter jih še zdaj držita v zaslepljenosti. 2. Ko je namreč
Simon v času cesarja Klavdija, kot smo prej omenili,
nastopil pri vas v cesarskem Rimu, je zbudil tolikšno
začudenje svetega senata in rimskega ljudstva, da so ga
imeli za boga in počastili s kipom kakor druge bogove, ki
jih pri vas častite. 3. Zato vas prosimo, seznanite s to
našo prošnjo tudi sveti senat in vaše ljudstvo, da bi, kdor
bi bil še zaverovan v njegove nauke, lahko spoznal resnico
in se znebil zmote. 4. Njegov kip pa zrušite, če vas je
volja.

          LVII. 1. Hudobni demoni prav tako ne morejo
prepričljivo dokazati, da ni vesoljnega ognja
,[428] ki bo kaznoval brezbožne, kakor tudi niso
mogli doseči, da bi bil Kristus ob svojem prihodu ostal
neznan;[429] samo to lahko dosežejo, da nas pobijajo in
sovražijo ljudje, ki živijo brez pameti , ki so
zrasli v strasteh in slabih nraveh ter ljubijo videz[430] in
nas zato morijo in sovražijo. Mi pa njih ne sovražimo, ampak
jih hočemo, kot rečeno, iz usmiljenja pregovoriti, naj se
spremenijo.[431] 2. Mi se smrti ne bojimo,[432] saj se vsi
strinjamo, da je vsekakor treba umreti in da ni na tem svetu
nič popolnoma novega, temveč se zmeraj isto dogaja v
upravljanju bivajočih stvari .[433] Če ljudi, ki so v tem udeleženi (čeprav le eno
leto), obide nasičenost, bi se morali okleniti našega nauka,
da bi bili za vedno brezstrastni[434] in prosti potreb. 3.
Tisti pa, ki  verjamejo, da po smrti ni nič, in pravijo, da
se umirajoči pogrezajo v brezčutnost, nam izkažejo dobroto,
ko nas rešijo strasti/trpljenja in potreb na tem svetu,[435]
same sebe pa razgalijo kot hudobneže, ljudomrzneže in
ljubitelje videza,[436] ker nas ne pobijajo, da bi nas
rešili (trpljenja), temveč nas morijo, ker nas hočejo
oropati življenja in naslade .[437]

          LVIII. 1. Zli demoni so potisnili v ospredje tudi
Markiona iz Ponta, kot smo prej povedali.[438] Ta še zdaj
uči tajiti Boga, Ustvarjevalca vsega, kar je v nebesih in na
zemlji, in njegovega Sina Kristusa, ki so ga vnaprej
oznanili preroki, in oznanja nekega drugega Boga poleg
Stvarnika vesoljstva in prav tako nekega drugega Sina. 2.
Mnogi so se mu dali pregovoriti, kot da edini pozna
resnico,[439] in nas zasmehujejo, čeprav nimajo nobenega
dokaza za svoje trditve, marveč so nespametno ,
kakor od volka ugrabljene ovce, plen brezbožnih naukov in
demonov. 3. Kajti omenjeni  demoni si ne prizadevajo za nič
drugega kot za to, da bi odgnali ljudi od Boga, ki jih je
ustvaril, in njegovega Prvorojenca, Kristusa; tiste, ki se
ne morejo povzpeti nad zemljo, so trdno privezovali in
privezujejo na zemeljske reči in izdelke človeške roke, one
pa, ki prodrejo do motrenja božanskih resničnosti , zvito zavajajo s prave poti in pehajo v brezbožnost,
če nimajo nravno zdrave misli [440] in če
njihovo življenje ni čisto in brez strasti.[441]

          LIX. 1. Od naših učiteljev, to je od nauka
, ki so ga posredovali preroki, je Platon vzel
trditev, da je Bog ustvaril svet, tako da je spremenil snov,
ki je bila brezoblična . Da
boste to spoznali, poslušajte, kaj je bilo dobesedno rečeno
po Mojzesu, ki je bil, kot smo že omenili, prvi prerok in je
živel prej kot vsi grški pisatelji. Po njem je preroški Duh
pojasnil, kako in iz česa je Bog v začetku ustvaril svet, z 
besedami: 2. "V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo; 3.
zemlja je bila še nevidljiva in neoblikovana; tema je bila
nad breznom in Božji Duh je plaval nad vodami. 4. Bog pa je
rekel: Bodi luč! 5. In zgodilo se je tako."[442] Da je torej
ves svet nastal po Božjem Logosu iz teh podstatnih
 in od Mojzesa omenjenih prvin, je (trdil)
Platon s tistimi vred, ki govorijo enako, in tega smo se
tudi mi naučili; pa tudi vi se lahko o tem prepričate. 6.
Vemo tudi, da je Mojzes že prej govoril o tistem, čemur
pesniki pravijo Erebos.[443] 



 



--------------------------------------------------------------------------------

[1] v stebrišču db. stebrišča; po Vitruvijevih besedah je
"xystís po grškem poimenovanju široko strebrišče, v katerem
telovadci vadijo pozimi" (O arhitekturi 6.7.5); Rimljani so
tako imenovali sprehajališča.

[2] Razgovor se za antične književne konvencije začne
nenavadno in medias res; po mnenju nekaterih je uvod s
posvetilom in osvetlitvijo okoliščin razgovora izgubljen.
Ker Evzebij (HE 4.18.6) brez vseh pomislekov navaja, da je
do razgovora prišlo v Efezu, več patrologov misli, da je
imel ta podatek iz predgovora. Prim. M. Hoffmann: Der Dialog
bei den christlichen Schriftstellern der ersten vier
Jahrhunderten, Berlin 1966, str. 13; N. Hyldahl: Philosophie
und Christentum. Eine Interpretation der Einleitung zum
Dialog Justins, v: Acta theologica Danica 9, str. 97.

[3] Namreč filozofski plašč, ki je praviloma izgledal čim
bolj zanikrno. Po Hyldahlovem mnenju je Justinov "filozofski
plašč" zgolj književna konvencija; Justin naj niti pred
spreobrnitvijo niti po spreobrnitivi ne bi nosil
filozofskega plašča, ampak naj bi na tak način le hotel
pokazati, da je krščanstvo resnična filozofija. Podmena
nikakor ni prepričljiva, saj so "Justin in drugi uporabljali
književne konvencije v govoru o večini stvari" (Philosophie
und Christentum. Eine Interpretation der Einleitung zum
Dialog Justins, v: Acta theologica Danica 9, Koebenhavn
1966, str. 111-112);  iz rekurentnosti in stiliziranosti
neke zgodbe (npr. v današnjih časopisih avtomobilske
nesreče) ni utemeljeno sklepati na (ne)dejanskost dogodka
samega.

[4] z ljudmi, ki ga nosijo db. z njimi.

[5] Prim. Homer: Iliada 6,123; 15,247; 24,387.

[6] Tj. Mojzes.

[7] se je zdelo ali se zdi.

[8] meni db. nam.

[9] Van Winden malo naivno komentira: "Težava tega odlomka
je v tem, da Justin zdrsne iz 'raziskave o Božanstvu' v
teoriji k 'raziskavi o Božanstvu' v praksi." V tem prehodu
ali bolje rečeno stalnem prehajanju je namreč jedro
Justinove (in sploh apologetske) misli. Razlagalce spravlja
v zadrego dejstvo, da so se grški misleci pravzaprav
intenzivno ukvarjali z vprašanji filozofske teologije in da
so v pozni antiki večinoma učili Previdnost, s katero
Božanstvo ali bogovi skrbijo za vsakega posameznika; prim.
npr. M. Pohlenz: Stoa I, str. 339 (o Epiktetu); D. Babut:
Plutarque et le stoicisme, Paris 1969, str. 476, op. 5 (o
Plutarhu in splošno). Justin verjetno ne misli na takšno
phrontís, ampak zanj filozofija prav s svojo nekrščanskostjo
izpričuje lažnost svoje "skrbi" za Boga.

[10] Db. sledijo.

[11] Prim. Platon: Timaj 47 A 7-B 2; R. Joly (Christianisme
et philosophie. Etudes sur Justin et les apologites grecs du
deuxičme sičcle (Université libre de Bruxelles, Faculté de
philosophie et lettres 52), Bruxelles 1973, str. 29) misli,
da se Justinova formulacija na tem mestu navezuje na
Aristotelov Protreptik.

[12] Prim. Platon: Fileb 16 C.

[13] Po mnenju L. Alfonsija (Nota giustinea, v: Nuovo
Didaskaleion 1, 1947, str. 46-68) so bili "motrilci"
povezani s pitagorejci, vendar van Winden (nav. d., ad.
loc.) pravilno ugotavlja, da "na vprašanje, kdo so bili ti
theoretikoí, še ni bil dana zadovoljiva razlaga". 

[14] Db. to.

[15] Justin se v tem prepričanju ujema tudi s platoniki.
Prim. Julijan Apostata: "Nihče naj nam filozofije ne
razdeljuje v mnoštvo  niti naj je ne cepi v mnoštvo,
še manj naj iz ene dela mnogo (filozofij). Kakor je namreč
ena resnica, tako tudi filozofija." (6. govor, 5, 184 C).

[16] Db. mnogoglavo; filozofija je postala "mnogoglava
pošast". Williams prevaja kar "hidra z mnogimi glavami".

[17] učenci db. tisti za njimi.

[18] Gr. izraz kaže na spoznanje iz "zunanjosti" (v
Lévinasovem smislu), izkušenjsko razbiranje. 

[19] Prim. R. M. Grant: Aristotle and the Conversion of
Justin, v: JTS 7 (1956), str. 246-248.

[20] Antična filozofija je bila povezana s skupnim
življenjem, z življenjskim občestvom; prim. P. Hadot: Qu'est
que la philosophie antique, Paris 1994; isti: Philosophy as
a way of life. Spiritual Exercises from Socrates to
Foucault, Oxford/Cambridge Ma. 1995; J. Domanski: La
philosophie, théorie ou maničre de vivre? Les controverses
de l'antiquité ŕ la renaissance, Paris 1996.

[21] Ustaljen platonistični izraz za bistvo Dobrega.

[22] Ali konkretneje matematiko.

[23] Ali upanja.

[24] Van Winden opozarja, da Justin nima nobenega
negativnega odnosa do znanosti in da ni protimatematično
nastrojen; le "pot" matematike se mu je zdela "predolga" oz.
neprimerna za njegov namen. Čeprav apologet tega izrecno ne
formulira, lahko v njegovi potezi zaslutimo spoznanje, da -
naj parafraziramo Wittgensteina - tudi v primeru, da bi na
dolgi poti znanosti dobil vse odgovore na vprašanja, ki si
jih matematično posredovana filozofija zastavlja, še vedno
ne bi dobil prav nobenega odgovora na svoje Vprašanje.

[25] Za Justina je izraz ekvivalenten s philosophía, vendar
se starec opre na njegovo večpomenskost.

[26] Teza, značilna za različne "protreptike", spodbujevalne
spise k filozofiji. Prim. Aristotelov frg. 51 (56,24sl.,
izd. Rose) in P. Aubenque: La prudence chez Aristote, Paris
1963.

[27] Epistéme v tem kontekstu ni primerno prevajati kot
"znanost"; še vedno gre namreč za "teoretično stran
praktične zmožnosti" (B. Snell: Die Ausdrücke für den
Begriff des Wissens in der vorplatonischen Philosophie,
Berlin 1924, str. 87); prenos, ki je v platonizmu iz nje
naredil filozofsko "védnost", nasprotno relativističnemu
razkroju pojmovnosti, ima še vedno eminentno praktično
(etično) osnovo, ki jo v osnovi razlikuje od sodobnega pojma
"znanosti". Prim. B. Witte: Die Wissenschaft vom Guten und
Bösen. Interpretationen zu Platons 'Charmides', Berlin 1970,
str. 105-106.

[28] Ednina na tem mestu je nenavadna; Platon sicer pozna
"tistega, ki doseže Bivajoče" (prim. Fajdon 66 A) in
Aristotel govori o "bivajočem kot bivajočem", vendar pa so v
srednjem platonizmu praviloma govorili množinsko o "védenju
o naravi bivajočih stvari" ali o "resničenju glede bivajočih
stvari"  (prim. Klemen Aleksandrijski: Preproge
1.32.4; Jamblih: Protreptik 7 (42,16, izd. Pistelli)). Po
mnenju Andresena definicija ni srednjeplatonska (prim. C.
Andresen: Justin und der mittlere Platonismus, Zeitschrift
für die neutestamentliche Wissenschaft 44 , str.
162); morda se navezuje na Aristotelove  ali pa na ps.
Platonovo definicijo filozofije v Opredelitvah 414 B (prim.
G. Girgenti: Giustino Martire, il primo cristiano platonico,
presentazione di C. Moreschini, Milano : Vita e pensiero,
1995, str. 59, op. 6). Že Filon Boga razodetja izenačuje z
Bivajočim (prim. O motrilnem življenju 2: terapevti častijo
"Bivajoče, ki je boljše od Dobrega in sijajnejše od Enega in
bolj počelno od Enote "); pri Justinu "se védenje o
tem, kar je , spremeni v védenje o Njem, ki je  (van Winden, nav. d., ad. loc.)." Ta personalizacija s
svojo konkretnostjo, povezanostjo z odrešenjsko zgodovino,
kaže na radikalno transcedentnega Boga (ki se izmikajoč
imenuje "Jaz sem, ki sem"), a vendar v zgodovini ne ostaja
incognito, emanacijsko podarjajoč vsemu enak pomen, temveč
živo oblikuje zgodbo/zgodovino in v njej svojo Podobo.
Justinova sintagma v tem smislu inavgurira povsem novo
onto-logijo.

[29] Prim. 1 Tim 2,4; 2 Tim 2,25; 3,7; Tit 1,1; Hebr 10,26.
Prim. M. Dibelius: Epígnosis aletheías, v: Botschaft und
Geschichte I, Tübingen 1956, str. 1-13; Lampe s. v.
epígnosis in R. Bultmann, geslo ginósko, v: ThWNT I, str.
703.

[30] Ali Kaj pa imenuješ 'Bivajoče'?; konjektura Thirlbyja,
Wilamowitza, Schmida in van Windna.

[31] videnja: med razlagalci najdemo dve nasprotni razlagi.
Prvi to videnje razumejo kot čutno videnje in v tej starčevi
izjavi vidijo zanikanje možnosti védenja o božanskih
resničnostih, drugi pa ga razlagajo kot "noetično
(intuitivno) motrenje" (W. Schmid: Frühe Apologetik und
Platonismus, v: Hermeneia, Festschrift O. Regenbogen,
Heidelberg 1952, str. 172) in vidijo, da starec
predpostavlja prav takšno intuicijo kot osnovo pristnega
motrenja Božanskega. Ambivalenca teksta in iz nje izhajajoča
protislovnost interpretacij morda odseva sam problem:
paradoks krščanskega bogospoznanja je v tem, da čutna (oz.
zgodovinsko posredovana) máthesis postane neposredno
gledanje.

[32] s temi očmi ali zanje (tj. za filozofe) z očmi.

[33] Prim. Platon: Fajdros 247 C 6.

[34] Prim. podobno sintagmo v Origenovem spisu O molitvi
15,5 (slov. prevod v GOM, str 75); splošno o Justinovi
pnevmatologiji J. P. Martin: El Espiritu Santo en los
origenes del Cristianismo. Estudio sobre I Clemente,
Ignacio, II Clemente y Justino martyr (Biblioteca di scienze
religiose 2), Zürich 1971.

[35] Prim. Platon: Država VII 533 D 2; Sofist 254 A 10.

[36] Prim. Platon: Fajdros 247 C 7.

[37] Prim. Platon: Država 509 B.

[38] Prim. Platon: Timaj 28 C; 7. pismo (341 C 5- D 2).

[39] Gr. exaíphnes; prim. Platon: Simpozij 210 C 4; 7. pismo
(341 C 5- D 2); W. Beierwaltes: Exaíphnes oder Paradoxie des
Augenblicks, v: Philosophisches Jahrbuch 74 (1966-67), str.
271-83.

[40] Db. nastane .

[41] Prim. Platon: Fajdon 67 B 2.

[42] sorodnosti: namreč z Lépim oz. Dobrim.

[43] Prim. Platon: Fileb 30 D 2. V srednjem platonizmu
(Albin, Numenij) je pojem Uma dvopomenski: včasih označuje
Boga samega, včasih pa ontološko resničnost, ki posreduje
med Absolutnim in nižjimi bitnostnimi sferami, ki je torej
nekakšna predoblika novoplatonske hipostaze.

[44] motrenja db. nje.

[45] Teološki trpnik.

[46] Dialog predpostavlja aristotelsko izenačevanje
nenastalega/nerojenega in nesmrtnega ter nastalega/rojenega
in propadljivega. "Justin želi ovreči pojem samozadostne
narave, ki bi iz sebe črpala vire svoje izpolnitve, ker ne
vidi, kako bi jo vključil v perspektivo korenite odvisnosti,
kakršno zahteva položaj ustvarjenega bitja." (D. Bourgeois:
La sagesse des Anciens dans le mystčre du Verbe. Évangile et
philosophie chez saint Justin philosophe et martyr, Paris
1981, str. 144).

[47] Ali nekaterih platonikov.

[48] Gr. agénnetos, pri Justinu in drugih apologetih
pridevnik, s katerim so izražali korenito drugačnost Boga od
ustvarjenih bitij. Prim. J. Lebreton: Agennetos dans la
tradition et dans la littérature chrétienne du IIme sičcle,
v: RSR, 1926, str. 442.

[49] Ali in je zato Bog.

[50] Tj. njihova kazen je smrt ali (po drugi razlagi) pred
smrtjo jih doleti še kazen.

[51] Pojem deleženja, udeleženosti je razumljiv le v
religijskem ali mističnem okviru (prim. F. M. Cornford: From
Religion to Philosophy, London 1912, str. 254.). Justin se
seveda navezuje na Platona (prim. Fajdros 245 C) ali morda
na aristotelsko transpozicijo platonizma (prim. O duši 1,3;
Metafizika 990 b 30sl.) in to filozofsko tradicijo preobraža
zaradi svoje mistične izkušnje participacije, kajti če že ni
bil "mistik vrste svetega Pavla, je vendarle gotovo bil
krščanski mistik" (E. R. Goodenough: The Theology of Justin
Martyr, str. 277).

[52] Za ta Justinov pojem dušine smrti prim. Raz 20,6;
Irenej: Proti herezijam 2.34.4, PG 7, 837 A-B. O. Cullman je
domneval, da so prvotni kristjani nasploh verovali le v
vstajenje izvoljenih; prim. Immortalité de l'âme ou
Résurrection des morts? Delachaux-Niestlé 1956, zlasti str.
72; 77. Še Atanazij Veliki v znamenitem besedilu O
učlovečenju Besede 4-5 uči, da se Božja grožnja v 1 Mz 2,17
nanaša na možnost dušinega izničenja. Justin uči le
"podarjeno nesmrtnost" .

[53] Justin se verjetno opira na stoiški nauk, da je
"bitnost  duše duh " (SVF I, frg. 521; prim.
SVF II, frg. 777), pri čemer seveda pojem duha prenaša v
drugačen (judovsko-krščanski) duhovni kontekst in ga tako
semantično preobraža. Sicer je imel pojem "življenjski duh"
tudi strokovni pomen v antični medicini; Erazistrat (3. st.
pr. Kr.) ga je lociral v srce in arterije, za razliko od
"duševnega duha" , ki ima svoj sedež v
možganih in živčevju. Prim. F. Solmesen: Greek Philosophy
and the Discovery of the Nerves, v: Museum Helveticum 19
(1961), str. 150-197; G. Verbeke: L'évolution de la doctrine
du pneuma du Stoicisme ŕ s. Augustin, Paris-Louvain 1945,
str. 421-422.

[54] slava ali videz.

[55] Iz Justinovih spisov lahko podobno kot iz približno
sočasnega Evangelija resnice razberemo, da se "ljudje niso
nikoli tako zavedali svoje potrebe po resnici kot v 2.
stoletju" (E. Osborn). Prim. C.I.K. Story: The nature of
truth in "The Gospel of truth" and in the writings of Justin
Martyr: a study of the pattern of orthodoxy in the middle of
the second Christian century,  Leiden 1970.

[56] Teološki trpnik.

[57] Db. močmi.

[58] Vera v demone je bila v Justinovem času splošna; prim.
E. R. Dodds: Pagan and Christian in an Age of Anxiety,
Cambridge 1965, zlasti str. 117sl.

[59] Prim. Platon: 7. pismo 341 C 6sl.

[60] Prim. Razgovor z Judom Trifonom 4,1.

[61] Prim. Apd 19,9.23; 24,22.

[62] Ali Maziljenca.

[63] Naslovitev Marka Pompeja, ki mu je bil Dialog posvečen.
Po domnevi B. R. Vossa pa Mark ni bil naslovljenec, temveč
eden od poslušalcev razgovora (Der Dialog in der 
frühchristlichen Literatur, München 1970, str. 26).

[64] Gr. izraz "pri Justinu pomeni čistost  ali
sramežljivost " (Rauschen, str. 14), torej se
nanaša predvsem na področje spolnosti, tako kot v vsej
krščanski književnosti (prim. Lampe, s. v. sophros%ne).

[65] Te Trifonove besede so pomembne za zgodovino judovskih
pobibličnih mesijanskih pričakovanj; Trifon izpričuje nauk o
"neznanem Mesiju". 

[66] Trojica "duh-moč-milost" je torej "argument za edino
resnično filozofijo, krščanstvo" (van Winden); v tem se vidi
pnevmatična razsežnost patristične hermenevtike. Zelo
pomemben za osvetlitev "karizmatične" podstati Justinovega
nauka o spoznanju je članek N. Pyckeja: Connaissance
rationelle et connasissance de grâce chez saint Justin, v:
Ephemerides Theologicae Lovanienses 1961, str. 52-85, ki
izpostavi središčno vlogo milosti v Justinovem nauku o
spoznanju: "Justin zlasti poudarja potrebnost milosti za
razumevanje Pisma; vešči razmisleki tu ne zadostujejo.
Umevanje Pisma nujno predpostavlja intervencijo Boga ali
Kristusa, brez katere bi se Pismo lahko bralcu zdelo
absurdno ali Boga nevredno. Milost je Božji dar. Ona
ozdravlja pomanjkljivosti človeškega razuma, ki je po sebi
nezmožen doumeti smisel Svetega pisma ..." (Str. 77.)

"Na začetku spoznanja se nahaja gnoza (= spoznanje)
Kristusa, ki jo omogoča milost, katere iniciativa ne izhaja
iz človeka, temveč od Boga. Ta gnoza Kristusa in poznavanje
njegovega nauka nista privilegij nekaterih. Postavljena sta
v doseg vseh, tudi najpreprostejših (kristjanov). Vsi so
postali modri. V tem je razloček od nepopolnega in
pomanjkljivega spoznanja najboljših med pogani, katerim se
tudi najvzvišenejši napori niso do konca posrečili." (Str.
85.)

[67] Elij Hadrijan se je imenoval po svojem predhodniku na
prestolu. Antonin Pij je Hadrijana razglasil za boga in mu
posvetil igre in dva templja, enega v Rimu in enega v
današnjem kraju Pozzuoli.

[68] Cezarja Avgusta: prevajam po grških rokopisih Evzebija;
ustrezno besedilo je ohranjeno tudi v njegovem latinskem in
sirskem prevodu; rokopisi Justina imajo različico Avgusta in
Cezarja, tako da je možen prevod tudi Pija Avgusta in
njegovega filozofskega sina, Cezarja (ali  cesarja) Verisima
(lat. 'Caesar' kot ime po navadi slovenimo 'Cezar', v pomenu
'vladar' pa 'cesar). Vladavina Antonina Pija je dokaj
neznana, ker manjka v glavnem viru za zgodovino 2. stoletja,
zgodovini Diona Kasija.

[69] Mišljen je cesar Mark Avrelij, ki ga je Antonin
posvojil leta 138. Že dvanajstleten je oblekel togo
stoiškega filozofa; zaradi njegove vnete ljubezni do resnice
ga je Antonin Pij poimenoval Verissimus, "Najiskrenejši"
(Kapitolin: Življenja Antonina 4). Med letoma 140 in 145 je
bil konzul, nato se je oženil z Antoninovo hčerko; 146 je
prejel potestas tribunicia in prokonzulsko oblast; leta 149
je postal koregent cesarju, ki ga je na prestolu nasledil
med letoma 161 in 180. Iz tega, da Justin še ne omenja
njegovega cesarskega dostojanstva, verjetno ne moremo
sklepati, da je spis nastal pred 149, ko je postal cesar,
saj se mu apologet očitno skuša prikupiti le kot filozofu.

[70] Mišljen je Lucij Elij Ver, rojen leta 130, sin L. Elija
Vera, drugega adoptivnega sina Antonina Pija. Med letoma 154
in 161 je bil konzul; za koregenta ga je proglasil Mark
Avrelij in skupaj z njim je vladal od 161 do smrti leta
169.

[71] Db. po naravi .

[72] Prevajam po besedilu, ki se je ohranilo pri Evzebiju;
ohranjeno besedilo kodeksov z Justinovim besedilom se glasi
"Lucija filozofa, pravega cesarjevega sina..."

[73] Lucij je v mladosti rad sestavljal govore, pisal stihe
in se družil z izobraženimi ljudmi (Kapitolin: Verovo
življenje), kasneje pa se je vdal razvratnemu življenju,
"posvečenemu mnogim poželenjem in ničevostim" (G. Rauschen,
v: S. Iustini apologiae duae, Bonn 1904, str. 6). Sam izraz
"ljubitelj izobrazbe" spominja na Platonove sintagme v
Timaju 46 D; Simpoziju 203 C, Menonu 70 B, Državi 501 D.

[74] Dva izraza klasične retorike.

[75] vseh ljudstev db. vsakega rodu; prim. 32,4; 50,12;
53,3; 56,1; Pismo Diognetu 6,2; Klemen Aleksandrijski:
Preproge 6.18.167; Origen: Proti Kelzu 1,53 itd.

[76] Justin takoj na začetku apologije lógos določi kot
(s)miselno razbiranje, čaščenje in ljubljenje očitne,
nepozabljive Resničnosti (db. tistega
Resničnega/Neskritega); to (s)misleno razbiranje, dovzetnost
za smisel, vsebuje nekakšen "etični imperativ," tih, skrivno
 poveljujoč na-govor (agóreusis; "zahteva" prevaja gr.
hyp-agoreúei). Po drugi strani ta zapovedujoči govor, ki ga
za-govor predpostavlja, zahteva nagovorjenega, ki je zavezan
resnici, neskritosti, nepozabi Očitnega  , in je
po-božen, zaljubljen v Modrost ("filozof") in poln
strahospoštljivega zadržanja do očitnosti Svetega.

[77] Db. v skladu z resnico .

[78] Ali polni strahospoštovanja (do Božanskega).

[79] svoje življenje db. svojo dušo; prim. Platon: Država
485 C; Zakoni 635 C itd.

[80] To je za Justinovo pojmovanje lógosa ključni stavek:
nravno zdrav lógos ni le v bistvenem razmerju z etično
"prakso", ampak se kot mera predanosti lógosu izkazuje
lastna smrt. Smrt, pričevalska/mučeniška smrt je za Justina
kriterij logičnosti lógosa. Njegovo mučeništvo se tako v tem
merodajnem zasnutku krščanske filozofije uzre kot skrajni
izraz razumevanja "racionalnosti".

[81] O tem ključnem pojmu grštva, ki marsikdaj tvori ozadje
apologetske sinteze, prim. temeljno delo W. Jaegra: Paideia.
Die Formung des griechischen Menschen, 1-2, 1933-1947,
ponat. v enem zvezku Berlin/New York 1973.

[82] Gr. akribés; "natančnost", "podrobnost", "akribija"
Justinovega razmisleka se nam danes zdi zgolj retorična
samoopredelitev nepovezane in fragmentarne narave
apologetovega diskurza, vendar pa je to bržkone povezano z
našo napačno perspektivo: akribija apologetskega govora
vzpostavlja drugačno natančnost, kot bi jo pričakovali. Iz
nadaljnjega besedila bo postalo jasno, da je za apologetovo
samo-razumevanje prav radikalna vezanost logosa na etos, na
življenjsko prakso, vezanost vse do smrti, notranja
stringenca in "akribija" utemeljevanja in "dokazovanja"
krščanske resnice. Prim. P. Merlo: Liberi per vivere secondo
il Logos: principi e criteri dell'agire morale in San
Giustino filosofo e martire, Roma 1995.

[83] Justin tu razkrije, kaj je po njegovem prepričanju
ozadje preganjanja kristjanov. Štirje razlogi - (1)
predsodek , tj. vnaprejšnje privzetje, ki se
je odreklo odprtosti za Očitno, za resnico; (2) ugajanje
ljudem, tj. iracionalno preferiranje socialnosti in njenih
malikov nad resnico; nesmiselno priznavanje drugega in
prvenstva njegovega pogleda, neavtentično mišljenje; (3)
strastno gibanje , ki ni dovzetno za smisel v zgoraj
določenem, etičnem pomenu besede, in (4) dolgotrajni glas,
primat preteklosti, govora Drugega, zgodovine - so
pravzaprav le četveren vzrok, skupek vidikov enega
zadržanja, ki so povezani v nekakšen hendiatessaron,
utemeljen v tistem "nerazumljivem" vzgibu človeške
duševnosti, ki so ga očetje za Platonom in stoiki
poimenovali "strast"; takšno poenotenje je vidno že iz
naslednjega stavka. Krščanska apologetika se v svojem boju s
pred-sodki, protikrščansko tradicijo in konstrukcijo
socialnosti tudi danes v globini bojuje s takšno strastjo,
ki ima za svoje mračno ozadje "bič demonov", predčloveško
zlo (prim. 5).

[84] Prim. 17,4; 27,5; Druga apologija 12,4; Klemen
Aleksandrijski: Preproge 4.11.82; Origen: Proti Kelzu 8,8.

[85] Prim. Platon: Sokratova apologija 30 CD.

[86] pošteno db. lepo.

[87] Ali mišljenje, gr. lógos.

[88] Nenatančen navedek Platona: Država 5, 473 C.

[89] Prim. Atenagora: Poslanstvo 2.

[90] če ni ali če ne upoštevamo, db. brez.

[91] Justinova misel na površju izraža banalno resnico o
etični neopredeljenosti imena "kristjani", na globlji ravni
pa odseva osnovno predpostavko njegove apologetike: ime kot
ime, ime kot zgolj-beseda ni nosilec pomena, ki ne izhaja iz
etične prakse, in zato ne more postati predmet presoje.
Krščanstvo v nobenem oziru ni stvar besed, ampak življenja.

[92] Namreč imena christianoí.

[93] Pridevnik se je v Justinovem času izgovarjal
hristótati; apologet se poigrava z glasovno bližino
krščanskega imena in itacistično izgovorjenega pridevnika
chrestós; prim. Tertulijan: Apologetik 3,5; Laktancij: Božje
ustanove 4,5; in Teofil: Avtoliku 1,1; ter za sodobno
obravnavo problema E. Bickermann: The Name of the
Christians, v: Harvard Theological Revue 43, 1949, str.
109-124; apologet je seveda vedel, da v resnici ime izhaja
iz gr. glagola chrío/chrízo, mazilim (Druga apologija 6). 

[94] Ali ki se ne preiskujejo .

[95] Ali dokler ga ne preiščete.

[96] Za Justina je filozofija torej način življenja, ki je
povezan z določeno obljubo, enkratno zavezo in odločitvijo
za določeno smer bivanja in mišljenja: z odvrnitvijo od
čutnosti, svojevrstno askezo, večinoma tudi življenjem v
skupnosti "šole". V tem se Justin navezuje na grško
pojmovanje filozofije, ki je bistveno že za klasično grštvo,
svoj razcvet pa je doživelo zlasti v helenizmu. Prim. P.
Hadot: Qu'est que la philosophie antique, Paris 1994; isti:
Philosophy as a way of life. Spiritual Exercises from
Socrates to Foucault, Oxford/Cambridge Ma. 1995.

[97] Izraz, ki ga ne srečamo niti v LXX niti v NZ, srečamo
najprej pri Platonu: Politik 308 E; Zakoni 967 C; 7. pismo
336 E.

[98] Prim. Teofil: Avtoliku 3.8.30; Tacijan: Govor proti
Grkom 29; Minucij Feliks: Oktavij 30 itd.

[99] bogove db. te (tj. Zevsa in njegove otroke).

[100] bogovi demoni: v Ps 96,5 beremo, da so bogovi nične
utvare, ničnosti; LXX prevaja: "Vsi bogovi narodov so
demoni", podoben prevod v 5 Mz 32,17 in Ps 106,37. Prevod je
očitno zakoreninjen v teologiji helenističnega judovstva.
Takšno gledanje je prevzel Pavel (1 Kor 10,20-21); prim. Raz
9,20: Jak 2,19; za Platona je "vsak demon vmes med bogom in
smrtnikom" (Simpozij 202 E).

[101] Za sodobno občutje naivna demonološka scenerija ima
svojo globoko resnico: Justin z mitično naracijo razkriva
človekov brez-božen položaj kot sovpad "vzdevanja imena" in
protibožjega, demoničnega samo-poimenovanja. Skrivnost
imenovanja, ki je rdeča nit "geografije" Nadnaravnega v
Genezi (od Božjega stvariteljskega imenovanja prek Adamovega
imenovanja živali do Jahvejevega samopoimenovanja v 2 Mz
3,13) za idololatrijo ostaja konstitutivna, vendar postane
perverzna.

[102] Po mnenju nekaterih razlagalcev Justin tu in na drugih
mestih s pisavo lógos (brez člena) kaže na njegovo
neosebnost, medtem ko v govoru o Kristusu kot Božji
besedi/smislu  s členom nakazuje "osebnostno"
razsežnost Logosa. Ker Justin v svojem zapisovanju še zdaleč
ni dosleden, je takšna razlaga vprašljiva - predvsem zato,
ker ravno nedoslednost Justinu omogoča formuliranje
najglobljega uvida: na videz neosebni lógos je v bistvu
osebni, Božji Smisel. Prim. C. Mounier: L'Apologie de Saint
Justin philosophe et martyr,  Fribourg Suisse 1994, str. 57,
op. 8.

[103] Vloga in naloga pristne filozofije je bila (in je)
"spraviti na dan", v očitnost pojavnega , logiko
bistvenih "imenovanj". Zavezanost filozofije (etično
opredeljeni) resnični, za-očitno-razprti 
zavezanosti za smisel  jo določa kot moč odvračanja
od demoničnega, perverznega poimenovanja in s tem - kakor
Justin pokaže drugje - deleženja v polnosti Logosa/Besede,
ki se je učlovečil(a) v Kristusu.

[104] V Justinovi misli so demoni sile simulakra,
potvarjanja,  zavajajoče mimeze resničnosti. V krščanskem
"a-teizmu", ki sovpade z zanikanjem vseh malikov v imenu
neimenljivega Boga, razodetega v Kristusu, Justin prepoznava
temeljno solidarnost krščanstva s sokratskim nasprotovanjem
sofistiki (o filozofskem sporu, na katerega se Justin
navezuje, prim.  S. Ijsseling: Rhétorique et Philosophie, v:
Revue Philosophique de Louvain 74 (1976), str. 193-210).
Sokrata so zgodnji kristjani nasploh zelo spoštovali; prim.
J. Geffcken: Sokrates und das alte Christentum, Heidelberg
1908; T. Deman: Socrate et Jésus, Paris 1944; E. Benz:
Christus und Sokrates in der alten Kirche, v: ZNTW 43
(1950-51), str. 195-224.

[105] Db. Podobno nam delajo isto.

[106] Tj. Smisel, Beseda, Um, oz. v skladu z zgornjimi
prevedki izraza: Pamet.

[107] Barbari so za Justina vsa ljudstva razen Grkov in
Rimljanov, torej tudi Judje; prim. Cicero: O skrajnostih
dobrega in zla 2,15: "Ne le Grčija in Italija, temveč vse
barbarske dežele ..." Logos je za Justina
predobstoječa Resničnost; prim. D. C. Trakatellis: The
pre-existence of Christ in the writings of Justin Martyr,
Missoula (Harvard dissertations in religion; 6) 1976.

[108] ne opravljajo db. nimajo.

[109] Stavek se verjetno nanaša na celoten odsek, v katerem
Justin razkrije svoje razumevanje nastanka poganske
religije. Krščanstvo je brezbožno, kolikor zanika
samo-poimenovanje demoničnega; poimenujočih ustvarjenih
bitij, ki (se) imenujejo - imenujejo v bistvenem, častilnem
smislu - brez Absolutnega. Na splošnejši ravni je torej
krščanstvo suspenz (pesniškega, filozofskega, religioznega,
znanstvenega) samopoimenovanja, čakanje na Božje
poimenovanje: na izoblikovanje "Imena", "Besede", Logosa, ki
je "bil (od Boga) poimenovan Jezus Kristus". O zgodovinskem
ozadju očitka "brezbožnosti" kristjanom prim. A. Harnack:
Der Vorwurf des Atheismus in den ersten drei Jahrhunderten,
Leipzig 1905.

[110] Ali najresničnejšega.

[111] Božja pravičnost v SP "pomeni Božji osebni odnos do
Njegovega ljudstva v vseh položajih njegovega obstoja ...
označuje lahko Božjo dobroto, odrešenje nasploh, zmago,
zvestobo, zanesljivost, pravilnost Božjega delovanja ali
ravnanja. Božja pravičnost je  v vseh primerih pozitivna
manifestacija obstoja osebnega Boga" (J. Krašovec: La
justice (SDQ) de Dieu dans la Bible hébraique et
l'interprétation juive et chrétienne, Freiburg/Göttingen,
str. 355).

[112] Justin namreč tudi Kristusa samega imenuje
Angel-Poslanec, saj v njem služenje nebeških bitij ljudem
dosega svojo eshatološko polnost; prim. Razgovor z Judom
Trifonom 127. V zgodnji teologiji, ki se je navezala na
starozavezno predstavo o "angelu JHVH" kot Božji teofaniji,
se je okrog tega imena izoblikovala kompleksna
kristologija.

[113] Db. sledečih.

[114] Prim. Atenagora: Poslanstvo 10,4; takšno oznako Duha
najdemo 19 krat zapisano pri Filonu.

[115] Ali po Logosu.

[116] Na površini se Justinova opredelitev zdi neutemeljeno
posploševanje oz. zoženje pojma "modrih" v etničnem oz.
civilizacijskem območju "barbarov". Vendar pa jo lahko
razumemo tudi v obratnem smislu, kot ekumensko razširjenje
pojma "kristjani": krščanstvo je kvintesenca, "ime"
barbarske (resnične ali navidezne) udeleženosti vseh, ki
brez poznavanja Kristusa živijo v skladu z Logosom in so
tako že "kristjani". 

[117] Prim. 1 Pt 4,15.

[118] Po rimskem pravu je lažnivega tožnika, ki so mu
dokazali, da njegova tožba ni osnovana, doletela takšna
kazen, kot bi doletela obtoženca; prim. Teodozijev kodeks IX
2,3; 3,6.

[119] Db. demiurgom, izdelovalcem ; Platonov
izraz za stvaritelja oziroma oblikovalca sveta. V nasprotju
z nekaterimi platoniki in gnostiki, ki so tako imenovali
drugo počelo, ločeno ali celo nasprotujoče Absolutnemu, ga
Justin uporablja za označevanje absolutnega, prvega Počela.
Tudi Sina Justin nikoli ne imenuje demiurg. O platonskem
ozadju te problematike prim. odličen komentar L. Brissona:
Le męme et l'autre dans la structure ontologique du Timée de
Platon, Paris 1974.

[120] Zelo pomembna misel: krščansko "resničenje",
ne-izrekanje laži, ni funkcija gole resnicoljubnosti,
iskrenosti, vedoželjnosti, ampak je zakoreninjeno v
"hrepenenju" (dobesedno v "želenju", v resničnosti
metafizične Želje  po so-bivanju, po načinu
bivanja  z Bogom, ki izvira iz te Želje.  

[121] Prim. Platon: Gorgija 523 E - 524 A; Atenagora:
Poslanstvo 12,2; Tertulijan: Apologetik 23,13; Proti poganom
1.19.8.

[122] To je zaradi Kristusa kot subjekta; predloga ne smemo
razumeti v časovnem smislu.

[123] Platon db. on; prim. Fajdros 248-249; Država
10,614-615.

[124] Ali zločinskega.

[125] Prim. Teofil: Avtoliku 2,2; Pismo Diognetu 2.

[126] Db. posnemali.

[127] Ali umetnosti .

[128] Prim. Atenagora: Poslanstvo 26; Teofil: Avtoliku
2,2-3, Tertulijan: Proti poganom 1,12; Minucij Feliks:
Oktavij 24,6-7 itd.

[129] Justinovski apofatizem je združitev Božje neizrekljive
slave/veličastva, njegove manifestacije - z določeno
"obliko". Neizrekljivost, o kateri Filozof govori tu, in
Nedoumljivost in neimenljivost, o kateri govori na drugih
mestih (prim. Justin: Druga apologija 6,1), se ne nanašata
na "regresivno" fuzijo s preplavljajočo brezobličnostjo,
temveč na konkretno, osebnostno izoblikovanost 
Veličastva. Osborn v pogl. The God and Father of all dobro
prepoznava personalistično jedro Justinovega apofatizma.

[130] Ali umetniki.

[131] dekleta ali sužnje.

[132] Tj. kipe bogov, malike, ki jih izdelujejo iz različnih
snovi.

[133] Prim. Pismo Diognetu 2,7; JerP 17.

[134] Db. snovnega daru/darovanja.

[135] "Dobrota je Božji pridevek, na katerega Justin rad
opozarja," ugotavlja znameniti zgodovinar dogme J. Lebreton:
Histoire du dogme de la Trinité, zv. II, Paris 1928, str.
416.

[136] Db. postavljenega ali postavljivega (= takšnega, ki bi
se lahko vzdelo).

[137] Na tem mestu se Justin per negationem vrača na svojo
teologijo imenovanja. Poganska religioznost se vzpostavlja s
sovpadom demoničnega samoimenovanja in človeškega
pristajanja ne sebe-podarjajoče ime ustvarjenega. Obe sferi
sta ujeti v postavljajoče (se pravi nebistveno,
od-zunaj-pridano) imenovanje.  Biblična vera pa
predpostavlja radikalno etično "posnemanje" Božje
svojskosti, ki je uresničljivo šele v popolni odpovedi
vzdevanja nesvojskih imen: Bog nima "od demonov/ljudi
vzdetega" (db. "postavljenega" ali "postavljivega") imena.
Lahko bi dodali: skrivnost Božjega Imena je Njegova
dinamična istovetnost z Nepostavljenim, ki ga je Justin malo
prej označil za "neizrekljivo veličastvo" in "Obliko".

[138] Sam Platon izraza h%le ni uporabljal kot terminus
technicus za materijo (prim. Timaj 32 C, 51 A); tak pomen je
dobil šele prek aristotelizma in se je prijel v helenistični
ljudski filozofiji.

[139] Justin je po mnenju mnogih razlagalcev učil večnost
snovi, pri čemer se je navezoval na večinsko mnenje v
srednjem platonizmu (ta je stvarjenje kozmosa pojmoval zelo
kompleksno; prim. izvajanja Kalvena Tavra, ki je razločeval
njegove štiri smisle v razpravi o Timaju 28 B; odlomek je
ohranil Janez Filopon v svojem spisu O večnosti sveta 145,
13sl., izd. Rabe). Tudi starozavezna Knjiga modrosti izrecno
govori o stvarjenju iz brezoblične snovi . Po mnenju nekaterih patrologov pa je apologet
vendarle učil stvarjenje neizoblikovane snovi iz nič; prim.
npr. E. Osborn: The Beginning of Christian Philosophy,
Cambridge etc. (Cambridge University Press) 1981, str.
48-49; M. J. Lagrange: Saint Justin, Paris 1914, str. 152;
Justin naj bi po prepričanju teh učenjakov korigiral Platona
v luči bibličnega nauka (E. R. Goodenough: The Theology of
Justin Martyr, Jena 1923, str. 207-208). Kakorkoli že, s
stališča današnje biblične vede je že govor o creatio ex
nihilo v Genezi hermenevtično zelo zapleten problem, saj je
sámo vprašanje, na katerega odgovarja ta nauk, vzniknilo
šele v helenističnem judovstvu, v srečanju hebrejske vere z
abstraktno pojmovnostjo grške filozofske kozmologije (prim.
C. Westermann: Genesis I-II. A Commentary, Minneapolis 1984,
str. 108-110; C. Hyers: The Meaning of Creation. Genesis and
Modern Science, Atlanta 1984). Tudi glede Justinovega odnosa
do stvarjenja materije je verjetno najtočnejša ugotovitev,
da apologet "pušča problem snovi nerešen, saj je privržen
kreacionizmu v teološkem smislu, vendar na določen način v
filozofskem smislu ostaja pod vplivom platonskega
semikreacionizma" (G. Girgenti: Giustino Martire, il primo
cristiano platonico, presentazione di C. Moreschini, Milano
1995, str. 119).

[140] O smislu stvarjenja prim. Platon: Timaj 29 E, kjer
grški filozof navaja kot "vzrok" stvarjenja sveta demiurgovo
(stvarnikovo) dobroto, odsotnost zavisti in iz tega
izvirajočo željo, da bi mu bilo vse ustvarjeno kar najbolj
podobno.

[141] Tj. prosti strasti in trpljenja; prim. Atenagora:
Poslanstvo 31,4. S stoiškim izrazom apathés v 25,2 Justin
označuje Boga samega.

[142] Ali zmožnostmi dojemanja smisla.

[143] Razumske moči so skupaj s celoto bivajočega
opredeljene prvotno kot podarjenost in odvisnost, vendar za
razliko od drugega odvisnega kažejo na neposredno odvisnost
od Boga samega ("ki nam jih je sam podaril") in so orodje
ali mesto svobodnega odločanja, izbiranja. Za Justinovo
razumevanje razuma (in s tem  odnosa med vero in razumom v
njegovi krščanski filozofiji) je odločilnega pomena miselna
sintaksa povedi: "V naših močeh" (db. "naše", tj. odvisno od
naše svobode) je, ali se odločimo za življenje po Božji
volji  - in če se, potem se (s tem izborom, s to
opredelitvijo) odločamo z razumskimi močmi. Možnost in moč
logičnega, ki "prepričuje in vodi k veri", se razpira šele v
sferi etično uresničenega življenja, ki je neposredno
usmerjeno na religijsko, na "Logos, ki je božanski".

[144] Prim. o tem središčnem Justinovem pojmu in njegovi
teološki vsebini C. Meny Mukesyali: Logos apud Sanctum
Iustinum: excursus interpretationum (dis.), Roma 1995.

[145] Prim. 26 in 27; Druga apologija 12; Atenagora:
Poslanstvo 3,1; in med pogani Tacit: Anali 15,44; Svetonij:
Neron 16.

[146] Db. po naravi.

[147] Prim. 39,5; 57,1-2; Druga apologija 11,1; Pismo
Diognetu 1,1; Atenagora: Poslanstvo 3,2.

[148] Ali urejeni, usklajeni z Redom .

[149] Prim. Minucij Feliks: Oktavij 27,2; Klemen
Aleksandrijski: Protreptik 2,41; Origen: Proti Kelzu 3,37;
7,5-6; Apulej: O Sokratovem bogu 148.

[150] Iz tega stavka je spet vidno, na čem gradi Justin
svojo argumentacijo: dokazujoči govor nagovarja
"hrepenenje", energično iztezanje  po pravilnem
strahospoštovanju  in "filozofiji".

[151] V tej subverziji moči se kaže veličina in notranja moč
zgodnjega krščanstva. Justin ne pristaja na
samoopravičevanje šibkejšega ("Storite, kar hočete, nič nam
ne morete"), temveč pokaže, da je za krščansko izkušnjo
logika Moči in Šibkosti v moči Božjega križa postavljena na
glavo ("Storite, kar morete ... zmorete namreč toliko, kot
razbojniki v samoti"). Filozof se tu duhovnozgodovinsko
navezuje na parmenidovsko-platonsko nasprotje med "resnico"
 in videzom , o katerem prim. naš uvod v
Parmenid: Fragmenti, Maribor 1996. "Vladar" je po Kristusu 
z logiko kozmične moči usklajen le prek radikalne odprtosti
za Resnico, z zanikanjem "videza" in "običajev".

[152] Kriterij umnosti, posedovanja intuitivne zmožnosti
, je etični odziv svobode ("izbiranja", stoično in
justinsko poimenovanje zmožnosti za odločanje) na Logosove
(tj. Kristusove) besede; problem racionalnosti Justin
neposredno spet postavlja v odrešenjsko-zgodovinski
kontekst.

[153] Prim. Heb 3,1.

[154] zgodi db. zgodeno izkaže.

[155] Strategija apologetskega diskurza predpostavlja
razcepljeno dušo naslovljenca: po eni strani ljubezen do
resnice/očitnega/neskritega, resnicoljubnost; po drugi
strani pa vklenjenost v predsodek, v nezadostno ljubezen do
resnice. Nerazumevanje apologetike (in krščanske filozofije
nasploh) je zato vsak poskus razlage, ki ukinja to dvojnost,
razslojenost duše, in predpostavi zgolj malevolentno
bralstvo, ujeto v predsodke, ali zgolj neizobraženo,
nerazsvetljeno publiko, ki ji zadostuje in-formacija brez
konverzije, etične in duhovne spreobrnitve v radikalno
zaljubljenost v Resnico.

[156] To misel je za Justinom zapisal tudi sv. Irenej: Proti
herezijam 3.2.3.

[157] Db. tega.

[158] Ali bitnostnega; tako se je nekajkrat izrazil tudi
Teofil Antiohijski: Avtoliku 1,11; 2.3.8.

[159] Ali pametno, z dovzetnostjo za smisel.

[160] bom razlagal db. bomo razlagali.

[161] Prim. 26.2.4; 56,1; Tacijan: Govor proti Grkom 17;
Minucij Feliks: Oktavij 26,10; Klemen Aleksandrijski:
Protreptik 4,58; Apulej: O Sokratovem bogu 133.

[162] Ali nerojenega; Božja nenastalost je za stare bistvena
Božja lastnost; prim. Justin: Razgovor z Judom Trifonom 5;
Irenej: Proti herezijam 4.38.39: "Popoln je Nenastali, ta pa
je Bog"; Tertulijan: Proti Marcionu 4,1: "Nič ni brez izvora
 razen Boga samega". Prim. J. Lebreton:
Agénnetos dans la tradition philosophique et dans la
litératture chrétienne du IIe sičcle, v: Histoire du dogme
de Trinité, zv. 2, Paris 1938, str. 635-647.

[163] Gr. chrémata in ktémata; chrémata bi lahko pravajali
tudi kot "imetje, premoženje".

[164] Prim. Apd 2,44-47; 4,32-35.

[165] Prim. Mt 7,29; Rim 1,16; 1 Kor 1,24. Podobno misel
najdemo pogosto tudi pri apostolskih očetih; prim. npr.
Ignacij Antiohijski: Efež 11,2; Magn 3,1; Smir 1,1.

[166] Ali zdravi pameti, zmernosti, (spolni) čistosti.

[167] Prim. Mt 5,28; navedki iz sinoptikov pri Justinu niso
niti natančni navedki niti ne moremo trditi, da gre le za
ustno izročilo. Vendar vse kaže, da gre za svojsko
preoblikovanje evangeljske ustne tradicije, ki je nastalo v
času, ko so bili sinoptični evangeliji že zapisani. Justina
ne skrbi natančno navajanje: po besedah E. Osborna so bile
"Odrešenikove besede zanj žive Božje besede in nič drugega
ni bilo važno." Za kompleksno analizo problema prim. A. J.
Bellinzoni: The Sayings of Jesus in the Writings of Justin
Martyr (Supplements to Novum Testamentum 17), 1967, ki
poskuša dokazati, da je Justin uporabljal pisane izbore iz
Svetega pisma in liturgične tekste, v katerih so bila
evangeljska besedila že harmonizirana.

[168] Prim. Mt 5,29; 18,8; Mr 9,46.

[169] Prim. Mt 5,32; Lk 16,18.

[170] Prim. Mt 19,12.

[171] Verjetno drugi zakon po ločitvi, ne zakon po smrti
sozakonca (vendar prim. Atenagora: Poslanstvo 33). Med
Rimljani tistega časa so bile ločitve zelo pogoste; Seneka
ironično piše, da so mnoge gospe štele leta ne po številu
konzulov, temveč svojih mož (De beneficiis 3,16). Zgodnja
Cerkev je bila zato v vprašanju ponovne poroke zelo stroga.
Poroka vdov(cev) v kasnejših stoletjih ni bil več sporna,
čeprav so jo duhovniki odsvetovali. Prepoved poroke po
ločitvi pa se je na Zahodu še zaostrila. Uradno je bila
prepovedana šele v 4. stoletju, medtem ko so vzhodne cerkve
ohranile blažjo prakso prvih stoletij; prim. U.
Ranke-Heinemann: Katoliška cerkev in spolnost, prev. T.
Virk, Ljubljana 1992. 

[172] čisti db. nepokvarjeni, neoskrunjeni ;
mišljena je spolna zdržnost.

[173] Prim. Atenagora: Poslanstvo 33,2-3; Minucij Feliks:
Oktavij 31,5; Tertulijan: Apologetik 9,19; Klemen
Aleksandrijski: Pedagog 3.16.3 itd.

[174] oprijeli tega nauka db. to poučili.

[175] Prim. Mt 9,13; Mr 2,17; Lk 5,32.

[176] Prim. Mt 5,46.44; Lk 6,32.27sl.

[177] iz častihlepja db. zaradi slave .

[178] Prim. Lk 6,30.34.

[179] Prim. Mt 16,19-20.

[180] Prim. Mt 16,26.20.

[181] Prim. Mt 5,45; Lk 6,36.

[182] Prim. Mt 6,25-26.31-33; Lk 12,22.24.29-31.34.

[183] Prim. Mt 6,1.

[184] Prim. Mt 5,39-40; Lk 6,29.

[185] Prim. Mt 5,22.41.16.

[186] Ali stanovitnostjo.

[187] Zgodnja Cerkev se je zelo strogo držala Kristusove
prepovedi priseganja; prim. Evzebij, HE 6,5; Akta sv.
mučenca Apolonija 36. Še sv. Janez Hrizostom pravi: "Kdor je
slišal Kristusovo prepoved, naj se torej izogiba prisegam
... Ne govori potemtakem: 'Prisegam po pravici'; ni namreč
dovoljeno prisegati niti po pravici niti po krivici."
(Homilije h Genezi 15,5.)

[188] Prim. Mt 5,34.37.

[189] Prim. 2 Mz 6,5; Mt 22,37sl.; Mr 12,30; Lk 10,27.

[190] Prim. Mr 10,17-18; Lk 18,18sl.

[191] Ta ugotovitev, ki je dobesedno ne najdemo v kanonskih
evangelijih in je morda Gospodov lógion, ima v kontekstu
Justinove teologije imenovanja še posebno težo: kristjani so
ljudje, ki z življenjem pristajajo na Božje samoimenovanje
in na njegovo vzdevanje imen, odvračajo pa se od
(demonskega) sebeimenovanja, ki lahko sega vse do zgolj
sebe-imenujoče "krščanske" istovetnosti.

[192] Prim. Mt 7,21.

[193] Prim. Mt 10,40; Lk 10,16.

[194] Prim. Mt 7,22sl.; Lk 13,26sl.

[195] Prim. Mt 13,32; Lk 13,28.

[196] Prim. Mt 7,15sl.19sl.

[197]  Mt 22,18.20; Mr 12.14.16sl.; Lk 20,22.24.

[198] Ali zagovor, račun, pojasnilo .

[199] Prim. Lk 12,48.

[200] Izraz je morda reminiscenca na Platonov Fajdon, 107
C.

[201] Ta "argument" za dušno posmrtno zaznavanje ima smisel
le v predpostavljenem (nikakor ne po sebi razumljivem ali
univerzalnem!) etičnem konsenzu o tem, da je nekaj
negativnega, če se krivičneži izognejo občuteni kazni.

[202] Gr. nekyumanteîai; prim. 1 Sam 28,7sl. za judovski
primer takšne zarotitve. V drugem stoletju se je skupaj z
drugimi oblikami praznoverja zelo  razmahnila.

[203] nedolžnih otrok db. nepokvarjenih/neoskrunjenih
 otrok; prim. Evezebij, HE 7.10; 8,14;
Sokrates: Cerkvena zgodovina 3,13; Ps. Klemen: Prepoznavanja
2,13; Minucij Feliks: Oktavij 9,7.

[204] Prim. Tertulijan: Apologetik 23,1.

[205] Znana sta bila dva Amfiloha: prvi je bil sin  vidca,
Zevsovega in Apolonovega častilca Amfiaraja, enega od
vojskovodij v pohodu Grkov nad Trojo, ki je ustanovil več
preročišč na obali Male Azije; drugi pa je bil nečak prvega
in je po izročilu ustanovil mesto in preročišče Malos v
Kilikiji; prim. Pavzanija 1,34.

[206] Preročišče Dodone je bilo v Epiru.

[207] Najznamenitejše preročišče antičnega sveta v Delfih.

[208] Empedokles (490-450 pr. Kr.) in Pitagora (6. st. pr.
Kr.) sta bila znamenita predsokratska misleca, ki sta učila
neumrljivost duš in njihovo metensomatozo, preseljevanje v
druga telesa. Duše so v telesa vklenjene zaradi svojih
grehov; postopoma se lahko telesne ječe osvobodijo s
spoznanjem, moralnim življenjem in religijskim
posvečevanjem.

[209] Prim. Odiseja 11,25sl.

[210] Prim. o odlomku 19,1-4 M. Špelič: Topos embriogeneze
pri Marku Avreliju in Justinu, v: Živa antika 45 (1995),
str. 383-392.

[211] Prim. Teofil: Avtoliku 1,13; Minucij Feliks: Oktavij
11,8.

[212] Prim. 1 Kor 15,53. Misel, da je prvo stvarjenje
zahtevnejše od drugega, vstajenja, večkrat srečamo pri
zgodnjih očetih: prim. 1 Klem 24; Tacijan: Govor proti Grkom
6,3; Atenagora: O vstajenju 3; 17,2; Teofil: Avtoliku
1.8.13; 2,14; Minucij Feliks: Oktavij 34,9 itd. 

[213] Nauk, da se vse povrne v svoje prvine, je pri
poganskih avtorjih izpričan od 5. stoletja; prim. Epiharmos,
frg. 245, izd. Kaibel.

[214] Izročilo nas je poučilo db. Prejeli smo.

[215] Prim. Mt 19,26; Mr 10,27; Lk 18,27.

[216] Prim. Mt 10,28; Lk 12,4.

[217] Justin govori o eni Sibili, tako kot Platon (Fajdros
244 B; Teag 124 D); sicer so v antiki poznali več Sibil.
Varo npr. govori o desetih. Najslovitejša je bila
eritrejska, ki naj bi sestavila znamenite rimske prerokbe.
Justin misli na Sibilinske prerokbe, judovskokrščanski
apokrif, napisan v grščini (4,172).

[218] Perzijski vladar, oče Dareja, ki je po izročilu v
Perzijo uvedel nekatere skrivne bramanistične nauke. Pod
njegovim imenom je v Justinovem času krožila knjiga prerokb,
Histaspovo razodetje, iz katere navajata tudi Klemen
Aleksandrijski (Preproge 6.5.43) in Laktancij (Božje
ustanove 7,15sl.). V njej je oblasti razburjala zlasti
subverzivna prerokba, da bo "rimska oblast vzeta z zemlje in
moč se bo vrnila v Azijo in Vzhod bo spet vladal, Zahod pa
služil" (Laktancij, nav. m. = Histaspes, frg. 13, izd.
Bidez-Cumont).

[219] Prim. Atenagora: Poslanstvo 5,1; Minucij Feliks:
Oktavij 19; Klemen Aleksandrijski: Protreptik 7.

[220] Db. da bo nastalo izgoretje ; stoiki so
učili, da svet periodično propade v kozmičnem požaru in se
povrne v božanski ogenj; za propadom v večnem povračanju
vsega nastajajo novi svetovi. Justin se večkrat vrača k tej
misli; prim. 20,4; 57,1; 60,8;  Druga apologija 7,3.

[221] Menander (343/342 (?) - 293/92) je bil glavni avtor t.
i. nove komedije. Misel, na katero se sklicuje Justin, se
nam ni ohranila.

[222] Prim. Atenagora: Poslanstvo 10,3.

[223] Db. nebo.

[224] V poganskih besedilih je Hermes imenovan Hermeneus
('Razlagalec'), ker je glasnik bogov in njihove volje;
zaradi svoje govorniške spretnosti se včasih imenuje tudi
Lógios (v besedi spretni, učeni, razumni, izobraženi ipd.).
Lógos pa ga imenujejo le krščanski pisci, npr. Ps. Klemen
Rimski: Homilije 6,15; isti: Prepoznavanja 10,34.

[225] V poganski in krščanski polemiki pogosto naletimo na
mite o Asklepiju, Heraklu in Dioskurih; prim. Cicero: O
naravi bogov 3.15.39; Atenagora: Poslanstvo 29; Minucij
Feliks: Oktavij 22,7; Avguštin: O Božjem mestu  4,27.

[226] Prim. Tit Livij 1,16; Plutarh: Romul 27; Svetonij:
Božanski Julij 88; Božanski Avgust 100.

[227] Prim. Homer: Iliada 1,544; 4,68 itd; izraz kasneje
srečamo pri številnih grških in latinskih avtorjih. Med
apologeti prim. Minucij Feliks: Oktavij 19,1; Klemen
Aleksandrijski: Protreptik 2,32.

[228] Prim. 21,1.

[229] Stavek je v izvirniku v 1. os. mn. v skladu s
konvencijami tedanje epistolografije. Vendar pa Justin ta
plural združuje s "cerkvenostnim" Mi, tako da slovenjenje
epistolarne množine z ednino uvaja v prevod zarezo, ki je v
izvirniku ni.

[230] Prim. 13,3.

[231] Po mitu je bila Danaja v Tesaliji zaprta v podzemski
votlini, da bi ne mogla spočeti otroka; Zevs pa je prišel k
njej v podobi zlatega dežja in tako je rodila Perzeja.

[232] Asklepij je veljal za čudodelnika in ozdravljevalca; v
njegova svetišča so v antiki nosili bolnike in čakali, da
jim v sanjah razkrije, kako naj ozdravijo.

[233] Tj. Božji.

[234] "Kristusovo ime", semitizem, ki pomeni razkritje
Imenovanega oz. Osebo samo, ima v kontekstu Justinove misli
še sopomen od Boga vzdetega imena, zareze v svet, ki ga
vzpostavlja demonično sebepoimenovanje in človeško
pristajanje na "vzdeta", "postavljena" imena. Kristusovo ime
kot Božje sebepoimenovanje je lahko v svetu
človeško-demoničnega poimenovanja le vzrok za sovraštvo.

[235] se morajo ... zdeti db. so.

[236] Prim. Aristid: Apologija 12; Atenagora: Poslanstvo
1,1; Klemen Aleksandrijski: Protreptik 2.39.4-5 itd.

[237] Prvo krščansko pričevanje za oblatio pro defunctis
(daritev za pokojne) je verjetno Tertulijanov spis O vencu
 3,3.

[238] Adonis je tu poistoveten z Aidonejem (Hadom).

[239] Ali netrpnemu.

[240] Prim. Homer: Odiseja 11,260sl.

[241]  Mišljen je Briarej, orjak s stotimi rokami, "storočni
ober" (v prevodu A. Sovreta) in petdesetimi glavami; prim.
Iliada 1,400sl.; Briarej je osvobodil ujetega Zevsa.

[242] Prim. Iliada 1,330-410.

[243] to verjamejo db. se temu pokoravajo.

[244] O njem prim. Apd 8,9-24; Irenej: Proti herezijam
1.23.2; Evzebij, HE 2.1.12; Tertulijan: O duši 34,57 itd.;
Simon je bil čarovnik in oznanjevalec zgodnjega gnostičnega
religijsko-filozofskega sistema, ki je združeval več
judovskih in vzhodnjaških prvin. Prim. K. Beyschlag: Simon
Magus und die christliche Gnosis, Tübingen 1974.

[245] delujoči : izraz označuje v ožjem smislu
opravljanje nadnaravnih del, "čudežev".

[246] čudeže db. moči .

[247] Rimski senat seveda ni postavil kipa nobenemu
gnostiku. Verjetno je apologet bral napis, podoben tistemu,
ki so ga našli leta 1574 na otoku na Tiberi (Corpus
Inscriptionum Latinarum VI.567):

 

SEMONI

SANCO

DEO FIDIO

SACRUM

SEX POMPEIUS SP F

COL MUSSIANUS

QUINQUENALIS

DECUR

BIDENTALIS

DONUM DEDIT

 

Ta napis je namreč posvečen staremu sabinskemu božanstvu po
imenu Semo Sancus, ki so ga včasih zapisovali oz.
dopolnjevali Semo Sanctus, kakor dokazuje napis Corpus
Inscriptionum Latinarum VI.568:

 

SANCO SANCTO SEMON

DEO FIDIO SACRUM

DECURIA SACERDOTUM

BIDENTALIUM RECIPERATIS VECTIGALIBUS

 

in napis:

 

SEMONI SANCO

SANCTO DEO FIDIO

SACRUM

DECURIA SACERDOT

BIDENTALIUM

 

[248] delala v javni hiši db. bila postavljena na streho;
grški idiom. Po Evzebiju (HE 2.13.4) se je prostituirala v
Tiru.

[249] v njem db. od njega, namreč Simona.

[250] svojim pristašem db. tistim, ki so mu sledili.

[251] Mišljen je znameniti heretik Markion (ali Marcion, kot
se izgovarja po splošneje sprejeti latinski izgovarjavi; u.
160) iz Sinope. Njegovi nauki so spodbudili nastanek
največjega krivoverstva v 2. pol. 2.st. in v 3.st.; kasneje
so se njegovi privrženci zlili z manihejci, vendar so
dokončno izginili šele v 6. stoletju. Za Marcionov nauk je
značilen po eni strani asketski rigorizem (krščeval je le

neporočene), stroga nravnost in pripravljenost na
mučeništvo, po drugi strani pa razlikovanje med dvema
Bogovoma, med dobrim Bogom, ki je nepoznan, absolutno
transcendenten in skrit ter se razodeva le v Jezusu Kristusu
kot Bog usmiljene ljubezni, in Bogom starozavezne Postave,
okrutnim, despotskim, muhastim demiurgom. Svojemu nauku je
prilagodil tudi Sveto pismo in s tem spodbudil cerkvene
teologe, da so začeli določati svetopisemski kanon.

[252] Namreč heretiki.

[253] Prim. Atenagora: Poslanstvo 3; Minucij Feliks: Oktavij
8,4; Tertulijan: Apologetik 2,6; Evzebij, HE 5.1.14. Ti
očitki so seveda podobni tistim, s katerimi so pogani
obtoževali kristjane; prim. Aristid: Apologija 15,7;
Tacijan: Govor proti Grkom 25; Justin: Druga apologija 12,3;
Teofil: Avtoliku 3,4 itd.

[254] Prim. o tem spisu Tertulijan: Proti Valentinijanu 5; o
tem, da je Justin pisal proti Marcionu, poročata sv. Irenej:
Proti herezijam 4.6.2, in Evzebij, HE 4.17.9.

[255] Prim. Did 2,2; Pismo Diognetu 5,6; Teofil: Avtoliku
3,5; Minucij Feliks: Oktavij 30,2; Tertulijan: Apologetik
9,6; Proti poganom 1,16; Atenagora: Poslanstvo 35,6.

[256] za ta zločin ali na tej gnusobi (tj. "na strehi" oz. v
 javni hiši).

[257] Justin misli na davke, ki jih je uvedel Kaligula
(Svetonij: Kaligula 40) in odpravil šele Justinijan
(Justinijanov kodeks XI, 41, 6).

[258] Namig na kult matere bogov; njeni svečeniki so se
ponekod sami skopili, npr. v kultu Kibele; prim. Aristid:
Apologija 11,5; Tacijan: Govor proti Grkom 8,3; Teofil:
Avtoliku 1,9-10; Minucij Feliks: Oktavij 22,4 itd.

[259] pomemben db. velik.

[260] Prim. Razgovor z Judom Trifonom 3.; Tacijan: Govor
proti Grkom 8; Evzebij: Priprava na evangelij 10,40; Klemen
Aleksandrijski: Protreptik 2. Pri nekaterih ljudstvih je
bila kača simbol dobrega (modrosti, védenja, moči), pri
drugih simbol zla. V Rimu so vestalke na kalende vsakega
meseca dale hrano sveti kači.

[261] Prim. 1 Mz 3,1; 1 Kr 21,1; Mdr 2,24; Raz 12,9.

[262] Db. za brezmejen vek; latentno veselje, ki ga slutimo
ob apologetovih izjavah o večnosti peklenskih muk, je
najmanj simpatična prvina njegovega opusa. O problemu prim.
(upravičeno) indignirano študijo R. Jolyja La contemplation
des supplices infernaux, v: Christianisme et philosophie.
Etudes sur Justin et les apologites grecs du deuxičme sičcle
(Université libre de Bruxelles, Faculté de philosophie et
lettres 52), Bruxelles 1973. Philosophie str. 171-182.
Vendar Justin stoji le znotraj izročila. Téma je namreč
navzoča od judovske apokaliptike do poznonovoveških
teoloških piscev, srečamo jo celo pri največjih krščanskih
mislecih,  Avguštinu, Tomažu Akvinskem in Pascalu. Šele v
poznem novem veku so se teologi začeli oddaljevati od tega
nauka in eshatologijo premišljevati v povsem drugačnih
tonih.

[263] Prim. Ps 78,6; Jer 10,25; Rim 1,20; 2 Tes 1,8-9;
Aristid: Apologija 16,6; Tertulijan: Apologetik 40,10;
Minucij Feliks: Oktavij 35,5; Klemen Aleksandrijski:
Protreptik 10,100.

[264] Za Justinovo antropologijo zelo pomemben stavek: "V
začetku"  ne pomeni (le) časnega začetka, temveč
načelno ontološko zgrajenost. Z ozirom na to najosnovnejšo
sfero je človek "umevajoč", tj. v smislu grškega izraza
sposoben za intuitivno razbiranje resničnosti. Ta intuitivna
zmožnost je povezana (ali celo izenačena, če predpostavimo
eksegetski "in" ) z zmožnostjo "izbiranja", ki
presenetljivo ni usmerjena na dobro, temveč prav na
resnično, na neskrito, na očitno. Tu je po eni strani vidno,
da se Justinova antropologija ne ukvarja z "duhovno
anatomijo" (E. Osborn, nav. d.,  str. 99), temveč tematizira
človeka v "sovpadu nasprotij" njegove duhovne eksistence,
njegovega odnosa do Boga in bivanjskega spoznanja, po drugi
strani pa spet prihaja do izraza osnovna poteza apologetske
gnoseologije, na katero smo naleteli že večkrat: spoznanje
ni brez-pogojen odnos z resničnostjo, temveč zaživi šele v
etičnem zadržanju, ki - paradoksno - "izbira" to, kar je
očitno. Očitnost očitnega se očituje prav v izbiranju
samem.

[265] Db. prek veščine.

[266] Justinove gnoseološke premise, ki so razvidne iz
prejšnjega stavka, tu dobijo daljnosežne ontološke
konsekvence: Božje "bivanje"  ima pomen le v
pomenotvornem bivanjskem so-priznanju etično-odrešenjskih
implikacij tega "bivanja": priznanje bivajočnosti Boga, ki
ni povezano z živo izkušnjo Božje  "skrbi" in radikalne
razlike, ki jo Bog  kot absolutno Dobri vzpostavlja med
dobrim in zlom,  je zgolj "tehnična", tj. izumetničena,
nenaravna, zvijačna tajitev krščanske preobrazbe Božjega
onkrajbitnostnega (prim. Razgovor z Judom Trifonom 4,1)
"bivanja", subverzija njegovega pristnega pomena.

[267] Stavka tu ni treba razumeti kot abstraktno poved o
pomenu spolnosti v smislu stoiške redukcije spolnosti na
prokreacijo, temveč ga moramo postaviti v sobesedilo: Justin
želi preprosto poudariti, da se kristjanom ne morejo roditi
nezaželeni otroci. O spolnem etosu zgodnjih kristjanov prim.
še 15,1-8; Aristid: Apologija  15,4-7; Atenagora: Poslanstvo
31,4-5; 32,2-5; Teofil: Avtoliku 2,34; 3,13-15; Tertulijan:
Apologetik 9,19; 46,1-12; Minucij Feliks: Oktavij 31,5.

[268] L. Munacij Feliks je bil prefekt Egipta med letoma 148
in 154.

[269] Zakoni so v rimskem imperiju to prepovedovali; prim. 
Cuiacus ad Justin. Novell. 142: Vetus est haec constitutio,
ne eunuchi fiant, Nervae, Adriani, Domitiani.

[270] vestjo ... védenjem: z dvema različnima izrazoma
prevajamo gr. besedo syneídesis.

[271] enako mislečih tovarišev: Wartelle prevaja kar bratov
v veri.

[272] Antinoos je bil ljubimec cesarja Hadrijana; mladenič,
ki je slovel po veliki lepoti, je izhajal iz Klavdiopole
(Bitinija). Okrog leta 130 se je utopil v Nilu, ko je
spremljal Hadrijana na potovanju po Egiptu. Mesto Besa, ki
je ležalo v bližini nesrečnega dogodka, je cesar preimenoval
v Antinoopolis in mladeniča razglasil za boga. Častili so ga
v Egiptu, Bitiniji in Arkadiji; prim. Pavzanija 8,9; Dion
Kasij 69,11; Amijan Marcelin 22,16; 19,12; Sparcijan:
Hadrijan 14.

[273] najprepričljivejše db. največje.

[274] Justinu se je tu zapisalo napačno ime; Ptolemaj II.
Filadelf (285-247) je (po bibliotekarju Demetriju) prosil za
svete spise velikega duhovnika Eleazarja in ne Heroda, ki je
bil judovski kralj dosti kasneje, od 37 do 4. pred Kr.

[275] To znamenito legendo o nastanku Septuaginte nam je
ohranilo Aristejevo pismo, judovska pisatelja Filon (O
Mojzesovem življenju 2,5) in Jožef Flavij (JS 12.2.2sl.) in
kasneje mnogo cerkvenih piscev.

[276] Vojna je divjala med letoma 132 in 135.

[277] mučiti db. odvesti v kazni.

[278] O tem, kako je Bar Kohba trpinčil kristjane, poročajo
tudi drugi viri (prim. Evzebij: Kronika za leto 2149 in
Orozij 7,13); poleg verskega sovraštva (o katerem prim. 36;
o njem piše Justin tudi v Razgovoru z Judom Trifonom 110,
134) je imelo preganjanje tudi politični razlog, saj se
kristjani niso hoteli upreti Rimljanom.

[279] Justin verjetno misli na Adamove besede: "To je meso
iz mojega mesa itd.", ki jih tudi Tertulijan (O duši 11)
razume kot "skrivnost, ki se nanaša na Kristusa in Cerkev".

[280] Ta vrstica je zanimiva, ker je prvi izpričani poskus
štetja "pred Kristusom", ki se je kasneje uveljavilo in
ohranilo vse do danes.

[281] Justin v Mojzesova usta polaga Jakobove besede; prim.
1 Mz 49,10.

[282] Teološki trpnik.

[283] Prim. Mt 21,2-11; Mr 11,2-11; Lk 19,30-40.

[284] vanj db. mu; vera v novozaveznem pojmovanju, ki se pri
Justinu še ohranja, je osebna predanost, zaupanje nekomu, ne
predmetno verovanje, da je z nečim tako ali drugače.

[285] Prim. Jn 1,14. Za Justina so določene Janezove téme
zelo pomembne, čeprav bi njegovo teologijo težko imenovali
joanejsko. "Z Justinom se začenja dogemskozgodovinska pot
Janezovega evangelija" (W. von Loewenich: Das
Johannes-Verstaendnis im zweiten Jahrhundert, Giessen 1932,
str. 50).

[286] Prim. 4 Mz 24,17; Iz 11,1.

[287] Prim. Iz 7,14; Mih 5,3; Mt 1,23.

[288] Prim. Jn 14,29.

[289] Prim. Lk 1,35.

[290] Prim. Mt 1,21; Lk 1,35.

[291] Gl. op. k 66,3.

[292] Zgodnji cerkveni pisci so pogosto razlagali, da je
Sveti Duh, ki je obsenčil Marijo, sam Božji Logos; prim.
Klemen Aleksandrijski: Preproge 5.3.16: "Logos je vzrok
stvarjenja, nato pa poraja tudi samega sebe, ko Logos
postane meso."

[293] Prim. Mt 49,11.

[294] svojo močjo ali čudežno.

[295] hebrejsko ime db. ime v hebrejskem jeziku/glasu.

[296] Mt 1,21.

[297] Db. da niso preroki bogo-nošeni  od
nikogar drugega kot od božanskega Logosa.

[298] Mih 5,2: Mt 2,6.

[299] Tu je Justin zagrešil dvojno napako; Kvirinij ni bil
prvi namestnik; provinca, za katero je bil pristojen, je
bila Sirija (pod katero je sodila tudi Palestina). Prim. Lk
2,2 v SSP z op.

[300] Iz 9,5.

[301] Iz 65,2.

[302] Iz 58,2.

[303] Ps 21,17.19; Mt 27,35; Mr 15,24; Lk 23,34; Jn 19,24.

[304] Verjetno se Justin opira na apokrifni Petrov evangelij
6-7 (izd. M. G. Mara, Paris 1973): "Ogrnili so ga v škrlat,
ga postavili na sodni stol in govorili: Pravično sodi,
Izraelov kralj!"

[305] Ni jasno, ali gre za kakšno zgodovinsko poročilo ali
pa le za apokrifna Acta, ki so morda krožila že v Justinovem
času, a so se nam ohranila le v bistveno kasnejši podobi (iz
začetka 5. st.). Prim. tudi Tertulijan: Apologetik 5,2.

[306] Justin (ali njegov vir, florilegij s preroškimi
navedki) se je tu zmotil: navedek je iz preroka Zaheja 9,9;
prim. Mt 21,5.

[307] da bi govorila druga oseba db. od obličja.

[308] spodbuja db. giblje.

[309] v ... imenu db. od ... osebe.

[310] Iz 1,3sl.

[311] v ... imenu db. od osebe.

[312] Iz 66,1.

[313] Iz 1,13sl.

[314] Iz 1,15.

[315] Iz 1,1sl.; 58,6sl.

[316] v Božjem imenu db. od Boga.

[317] Db. osebi.

[318] Iz 65,2.

[319] Iz 50,6sl.

[320] Ps 21,19.17.

[321] Ps 3,6.

[322] Ps 21,8.

[323] Mt 27,35.39sl.; Mr 15,29; Lk 23,35sl.

[324] Iz 2,3sl.

[325] Evripid: Hipolit 612.

[326] Mišljena je vojaška obljuba, t. i. sacramentum,
katerega obrazec je ohranil Avel Gelij: Atiške noči 16,4;
prim. tudi Svetonij: Kaligula 15; Tertulijan: O vencu 11.

[327] Ps 18,3-6.

[328] Ps 1.

[329] novotarije različica prazne reči.

[330] poučiti db. vzgojiti.

[331] Ali vzgojo, kazen .

[332] Ps 2.

[333] demonski maliki db. maliki demonov.

[334] Prim. Meliton: Homilija o Pashi 103.

[335] Ps 95,1sl.4-10; 1 Krn 16,23.25-31.

[336] Ti dve besedi, ki in nuce že vsebujeta kristološko
eksegezo psalma, so po Justinovem mnenju iz besedila
psalterija odstranili Judje (Razgovor z Judom Trifonom
73,1). Tudi zahodno izročilo je poznalo psalm s tem dodatkom
že od Tertulijana naprej; prim. himno Vexila regis prodeunt:
Impleta sunt quae concinit/David fideli carmine/dicendo
nationibus/regnavit a ligno deus. Večina biblicistov in
patrologov domneva, da je resnica obratna in da so besedi v
psalm namenoma vnesli kristjani, da bi z Judi lažje
polemizirali, vendar Osborn (pogl. Text and Testimonies, v:
Justin Martyr, Tübingen 1973) pravilno ugotavlja, da je to
splošno sprejeto mnenje, po katerem so kristjani namenoma
interpolirali koristno gradivo (v Sveto pismo), ne da bi
imeli podporo v kakršnem koli besedilu, absurdno, saj takšne
interpolacije ne bi mogle biti uporabljene za kontroverzo
... Kristjani le niso bili dovolj kritični in so med
obstoječimi različicami sprejemali redko izpričane verzije,
ki so jim vsebinsko ustrezale (ek toű x%lou (Ps 95,10)
najdemo npr. le v zgornje egipčanskem in zahodnem besedilu
LXX ter v bohairskem prevodu) in ki so lahko imele krščansko
provenienco ali pa tudi ne. Prim. tudi P. Prigent: Justin et
l'Ancien Testament: l'argumentation scripturaire  du traité
de Justin contre toutes les héresies comme source principale
du Dialogue avec Tryphon et de la premičre  Apologie, Paris
1964, str. 174, 179, 184.

[337] Justin se tu seveda moti; David je umrl okrog leta
1015 pr. Kr.

[338] Justin se navezuje na grško (konkretneje stoiško)
pojmovanje človekove svobode in uporablja običajno stoiško
terminologijo. Apologeti na splošno sprejemajo filozofsko
vrednotenje svobode in ji dajejo teološko utemeljitev; v
njihovih delih srečamo pojmovanje svobode vesti, na katero
se je oprl tudi 2. vatikanski koncil. Splošno o svobodi v
grštvu prim. D. Amand: Fatalisme et liberté dans l'antiquité
grecque, Louvain 1945; splošno o stoiškem vplivu na zgodnje
očete: M. Spanneut: Le stoďcisme des pčres de l'église de
Clément de Rome ŕ Clément d'Alexandrie, Paris 1957, 2.
pregl. izd. 1969.

[339] Justinov uvid je tukaj dosti globlji od lapidarno
izražene teze: omahovanje, negotovost, etična
"spreobrnljivost" človeka razkriva njegovo ontološko (ali
pred-ontološko) "lebdenje", ki JE svoboda. Preobračanje v
nasprotja kaže na odsotnost determinizma, ki bi ga misel
lahko razbrala kot determinizem: določenost človeškega
delovanja se kot "determinirana" lahko misli le v obzorju
Božjega, radikalno drugačnega, pred-večnega spoznanja, ki
vključuje vase modus "negotovosti" in predontološkega
lebdenja ustvarjenih bitnosti. Tega uvida kasnejša
filozofija in teologija, ki sta pogosto razmišljali o odnosu
svobode in nujnosti (oz. milosti), vse do danes nista znali
dovolj ovrednotiti. Očetje sami so svoj globoki uvid v
bistvo svobode znali izraziti neverjetno lapidarno. Sv.
Efraim Sirski je kasneje npr. zapisal: "Že samo vprašanje,
ali svoboda obstaja, dokazuje njen obstoj, kajti vprašanje
in iskanje se rojevata iz svobode ... Narava, oropana
svobode, ne more spraševati. Vprašanja so delo svobode ...
(nav. po G. Florovski: Vostočnie otci IV-go Veka, Paris
1931, str. 231).

[340] Ali po svojem mnenju.

[341] Druga zelo daljnosežna misel: odpoved radikalno
mišljeni človekovi svobodi in odgovornosti je odpoved etiki
tout court. Sodobno razsrediščenje ali celo ukinjanje
"subjekta", ki bi želelo razvezati tudi vezi med
"metafizično" svobodo in  resničnostjo nekakšne pragmatične
"etike", je v patrističnem obzorju, ki ga tu podaja Justin,
preprosto zakrivanje dejstva, da brez svobode stricto sensu
ni ne "dobrega" ne "zla"; uvid, ki ga je tisočletja kasneje
Dostojevski razvil v svojih romanih. Zagovorniki takšnega
nauka se morajo soočiti z vsemi njegovimi moralnimi in
(proti)pravnimi konsekvencami.

[342] Ali Logos.

[343] Prim. 28,4.

[344] Prim. Atenagora: Poslanstvo 31,4.

[345] Kako so ti Justinovi uvidi, ki povzemajo grško in
zgodnjekrščansko etiko, pomembni za ohranitev pojma človeka
kot človeka, je lepo vidno iz negacije teh misli, ki nastopi
v našem stoletju, konkretneje v Franciji po prvi svetovni
vojni: njihove relativizacije v sodni in sodnomedicinski
praksi ter njihove konceptualizacije v psihoanalizi, ki je s
temi spremembami v pojmovanju "odgovornosti" tesno povezana.
Prim. C. J. Dean: The Self and Its Pleasures. Bataille,
Lacan and the History of the Decentered Subject,
Ithaca/London 1992, zlasti str. 11-57.

[346] Db. pred tvojim obličjem.

[347] 5 Mz 30,15.19. Bog to seveda govori Izraelu, ne
Adamu.

[348] Db. od osebe.

[349] Iz 1,16-20.

[350] Ali odgovoren.

[351] Platon: Država 10,617E. Platonov tekst v času
apologetov navaja cela vrsta platonikov, npr. Plutarh: O
nastanku duše v Timaju 1015 C; Porfirij: Marceli 24;  Kelz
pri Origenu: Proti Kelzu 4,66.

[352] Znamenita teorija o grški "kraji": grški filozofi naj
bi svoje najplemenitejše uvide črpali iz hebrejskega Svetega
pisma; s to teorijo so Judje želeli razložiti skladnosti med
svojo in pogansko miselnostjo; najprej je izpričana pri
judovskem peripatetiku Aristobulu (ok. 150 pr. Kr.); teorijo
je razvil Filon Aleksandrijski, za njim pa krščanski
apologeti; prim. Klemen Aleksandrijski: Preproge 1.150.1-4.
V bistvu gre pri tem nauku  za narativni, kvazizgodovinski
modus izrekanja prepričanja o superiornosti krščanske
modrosti nad grško, saj je "starejše" po predsodku
judovskokrščanske apologetike tudi "boljše"; prim. A. J.
Droge: Homer or Moses? Early Christian Interpretations of
the History of Culture, Tübingen 1988, str. 59-60; P.
Pilhofer:  Presbyteron kreitton: der Altersbeweis der
jüdischen und christlichen Apologeten und seine
Vorgeschichte, Tübingen 1990.

[353] "Pobude"  ne označujejo preprosto
zgodovinskega prenosa osnovnih uvidov judovstva v grški
miselni svet (prim. prejšnjo op.), ampak so mišljene v
zapletenejšem smislu. Za boljše razumevanje moramo to
Justinovo misel postaviti v širši horizont njegove misli; k
takšni interpretaciji nas sme voditi eksplicitni Justinov
nauk o "semenih Logosa", ki sloni na logiki zgodovinsko
neposredovanega deleženja. 

[354] Prim. op. na začetku Hermijevega spisa.

[355] Verjetno je mišljena smrtna kazen, ki so jo določili
za tiste, ki so se zatekali k orakljem in preroštvom iz
političnih namenov, da bi kaj izvedeli o usodi imperija in
prihodnosti cesarja (prim. sicer zelo splošno formulacijo v
Juliju Pavlu: Sentence 5.21.3, v: A. Romac: Julije Paulo,
Sentencije, Zagreb 1989, str. 227). Na koncu republikanskega
obdobja in za časa Avgusta so bili izgnani iz Rima vsi
vedeževalci; pod Tiberijevo vladavino je bilo vedeževanje
proglašeno za zločin  in kaznovano z zaplembo
premoženja in izgnanstvom; podobni zakoni so veljali še v 3.
stoletju. Prim. Tacit: Anali 2.27.2; 3.22.1; 6.22.4 itd.

[356] Db. dobrih/lepih (stvareh).

[357] Prim. Apd 3,21; Hebr 10,13.

[358] Db. naredil.

[359] Ali svojega svetišča; Wartelle prevaja svoje
svetosti.

[360] Ps 109,1sl.

[361] Ali Misel, dovzetnost za smisel.

[362] Prim. 21,1.

[363] Prim. 12,9; 13,3; 32,2.

[364] Ali po pameti, dovzetno za smisel; Justinova teologija
Logosa črpa svojo spekulativno moč iz te dvopomenskosti
izraza.

[365] Justinova najznamenitejša trditev; prim tudi 44,10.

[366] Tj. nespametno, ne da bi se trudili razbrati smisel. 

[367] Iz 64,9sl.

[368] Tj. noben Jud.

[369] Jer 2,15; Iz 1,7.

[370] Justin verjetno misli na Hadrijanov zakon, izdan leta
135 ob koncu judovske vojne; Judom je pod smrtno kaznijo
prepovedoval vstop v Jeruzalem in okoliške kraje; prim.
Evzebij, HE 4.6.3; M. Simon: Verus Israel, Paris 1964, str.
52.

[371] Iz 35,6.5; Mt 11,5.

[372] Prim 35,9.

[373] Db. Pred obličjem.

[374] Iz 57,1.

[375] Iz 65,1.

[376] Db. tisti od poganov, tj. pogani, ki so kasneje
postali kristjani.

[377] Z besedami "Po Kristusu se izročite edinemu,
nenastalemu Bogu" so v zgodnji Cerkvi pred evharistično
daritvijo katehumene poslali iz cerkve (Apostolske
konstitucije 8.6.8)

[378] Iz 5,20.

[379] Tj. njegovo življenje; semitizem.

[380] Iz 53,12.

[381] Iz 52,13sl.

[382] naši besedi db. našemu slišanju .

[383] Ali Nase je vzel, da nas bo poučil o miru.

[384] Tj. sleherni človek; semitizem.

[385] Iz 53,1-8.

[386] Prim. Mt 26,56; 26,69-75 vzpor.

[387] Prim. Lk 24,44sl.

[388] Db. kar se bo zgodilo.

[389] Prim. Apd 1,8.

[390] potomstvo db. seme.

[391] Iz 53,8-12.

[392] Ps 23,7sl.

[393] Justin (ali njegov vir) tu Jeremiju pripisuje
Danielovo preroštvo (Dan 7,13; prim. Mt 25,31.64; Mr
14,62).

[394] Justin je prvi krščanski pisec, ki  eksplicitno
razločuje dve paruziji: prim. Razgovor z Judom Trifonom
32,2; 49,2; 118,1.

[395] živeli db. nastali, se rodili.

[396] Db. v vekoviti zaznavi .

[397] Ezk 37,7.

[398] Iz 45,23; Rim 14,11.

[399] Iz 66,24; Mr 9,48.

[400] Tj. bíli se bodo po prsih.

[401] srca db. razume ; prevod sledi semitskemu
pomenu izraza, ki je v starozaveznih besedilih pogosto
prevajal hebr. leb ali lebáb, srce.

[402] V tem "navedku" so združene besede iz Iz 43,5sl.;
11,12; Zah 12,11; Jl 2,13; Zah 12,10 (prim Jl 19,37); Iz
63,17.

[403] Prim. Mt 13,9; Mr 4,9; Lk 8,8.

[404] Na pričujočem mestu je spet vidno svojsko Justinovo
razumevanje "dokaza". Razlog , ki ga vzpostavlja, je
v naslednjih vrsticah opredeljen z "odkritjem pričevanj",
tj. starozaveznih preroštev. Na koncu odloka Justin še
enkrat razkrije spoznavni apriori takšnega "dokazovanja":
zahteva se človek, "ki ljubi resničnost , se ne
žene za prazno slavo in mu ne gospodujejo strasti." Geneza
"apodiktične" resnice je etična.

[405] Iz 54,1.

[406] Db. Rekel je kot iz njihovega obličja.

[407] Iz 1,9.

[408] Db. resničnejše.

[409] Ali bolj verni .

[410] Teh besed ne najdemo pri Izaiju, temveč v Jer 9,25.

[411] očitnega db. gledanih (resničnosti).

[412] Db. z logosom.

[413] Justinova epistemologija, njegovo razumevanje lógosa,
je v tem zaključku spet postavljena v pomensko soodvisnost z
ethosom in potrjuje prejšnje analize: "očitnost" v skladu z
logosom vodi do vere in prepričanosti le tistega, ki
spoznava iz ljubezni do neskritega; in ta ljubezen mora biti
prekaljena v boju proti videzu/domišljavosti in strastem.

[414] V 32. poglavju.

[415] prerokovano: teološki trpnik.

[416] 1 Mz 49,10sl.

[417] Različica vino.

[418] Prim. 21,1.

[419] Ps 18,6.

[420] si izmislili db. uvedli.

[421] V 35. poglavju.

[422] Prim. Minucij Feliks: Oktavij 29,4; Tertulijan: O
molitvi 29,4.

[423] pred našim obličjem različica: našega obličja.

[424] Žal 4,20; Wartelle pravilno razvezuje zgoščene
Justinove prispodobe: "Jezusov križ zagotavlja življenjski
dah naše duše kakor nos zagotavlja naše dihanje" (str.
285).

[425] Rimska znamenja zmage so bili orli z razširjenimi
krili ali znamenja manipla (oddelka rimske vojske), ki so
tudi imeli obliko križa.

[426] Pobožanstvene cesarje so pogosto upodabljali, kako jih
orel ali krilati genij nosi v nebo.

[427] Prim. 26,2.

[428] V Justinovi eshatologiji se stoiški pojem vesoljnega
požara povezuje z judovsko predstavo peklenskega ognja.

[429] Eshatologija, skrivnost absolutne prihodnosti, ni
podvržena moči demonskega; tudi če jo ta poskuša zlorabiti,
se izkaže kot "neprepričljiva". V tem tolažilnem Justinovem
uvidu je utemeljena neizčrpna moč in možnost teologij
Upanja. Za kristjane je tak eshatologizem bistveno povezan s
"poznanjem" Kristusa kot uresničenega Eshatona.

[430] Ali se poganjajo za prazno slavo .

[431] "Iz usmiljenja" v pričujočem kontekstu ne smemo
razumeti s kasnejšimi sopomeni kot šifro za ideološko
vsiljevanje svojega verovanja manjšinam, ki ga je krščanstvo
razvilo kasneje: paradoksna samozavest Justinovega govora se
"iz usmiljenja", kot golo pričevanje, naslavlja na veliko
večino, na pozicijo ideološke Moči.

[432] Prim. Atenagora: Poslanstvo 3,2. Poganskim mislecem je
bil takšen krščanski odnos do smrti večkrat zoprn; prim.
Mark Avrelij: Samemu sebi 11,3; Epiktet: Pogovori 4.7.6;
Minucij Feliks: Oktavij 8,5.

[433] Justinova umestitev smrtnosti v običajni tok bivajočih
stvari je pomembna za krščansko ontologijo: če je smrtnost
smrtnega "upravljanje bivajočega" kot "igra biti" (prim. J
-L. Marion: Indiferenca do Biti, v: Nova revija 177/178
(1997), str. 173sl.), potem krščansko preseganje ni njeno
zanikanje, temveč izstop iz bivajočega in njegove "bitne"
logike.

[434] Ali prosti trpljenja.

[435] Prim. Platon: Apologija 41 D.

[436] Ali slavohlepneže.

[437] Justin pronicljivo analizira logiko ubijanja:
življenje se odvzema v metafizičnem horizontu, osredinjenem
v življenju kot nasladi in nasladi kot življenju. Nanjo
apologet odgovarja z  gledanjem na smrt, ki je za neverujoče
edino prepričljivo: apologet ne razmišlja s stališča primata
življenja nad smrtjo, ampak se opira na točko onkraj
življenja in smrti. Krščansko oznanilo ni nadaljevanje drame
sebičnosti in strahu pred anihilacijo "z drugimi sredstvi",
temveč verujoče izkušanje absolutnega novuma Življenja, ki
je smrt "použilo".

[438] Prim. 26,5.

[439] resnico db. resnične (stvari) .

[440] "Zdrava misel" ima v gr. izrazito etične konotacije;
zlasti pomeni pravilen spolni etos. 

[441] Justinova misel implicira uvid v stalno ogroženost
kristjanovega etosa - in z njim celotnega notranjega
življenja; celo prodor do "motrenja božanskih resničnosti"
ne zagotavlja nravne varnosti in s tem nepreslednosti
spoznavanja in verovanja.

[442] 1 Mz 1sl.

[443] Po Heziodu (Teogonija 123) sta iz Kaosa najprej
nastala Érebos (Mrak) in N%x (Noč). Morda Justin namiguje na
hebr. besedo 'ereb, ki tudi pomeni 'noč'.



Komentar Br.8
Poslao : Heretik
Datum : 06.10.2012.
Veliki NICe bi se grohotom nasmijao na ove p r o po v i j e
d i PROFETA, PASTIRA I PROPOVJEDNIKA O POSTOJANJU BOGA i
,sigurno,bi rekao:BOG JE MRTAV!OVO SU PROPOVJEDNICI ZABLUDA
!..
PS:TREBA PROCITATI:
1.F.NICE,Tako je govorio Zaratustra...
2.Rober Eskarpi,OTVORENO PISMO BOGU...
3.B.Bosnjak,o.M.Svorc,Razgovor o Bogu("PRAXIS",Zagreb,)
4.Mark Tven,PISMA SA ZEMLJE(upucena
Bogu),VUS,Zagreb,1964.god.
5,B.Bosnjak,Filozozija i krscanstvo..
6.P.Holbah,Razotkriveno hriscanstvo
7.S.Zuljevic,Ateizam kroz vijekove...



Komentar Br.9
Poslao : Bumerang
Datum : 08.10.2012.
" NISTA SE U ZIVOTU NE DESAVA SLUCAJNO !"

"TKO JE GOD(pojedinac,grupa,familija,Narod,Drzava...)
GRADIO SVOJU SRECU 
NA NESRECI DRUGOGA
UVIJEK JE POSLIJE 
I SAM DOZIVIO JOS VECU NESRECU !!!"

Svjedoci smo mnogih primjera gdje su neki gradili svoju
srecu na nesreci drugoga pa su i sami dozivjeli jos vecu
nesrecu,a posebno se to odnosi nakon ratnih desavanja u
Bosni i Hercegovini gdje su susjedne zemlje,neka vise neka
manje,u ime svoje drzave i svog naroda zbog svojih
teritorijalnih pretenzija preme BiH pocinili strasne
zlocine,razaranja,ekonomskog i svakog drugog unistenja svega
u Bosni i Hercegovini,a sad vidimo da su te agresorske
zemlje dozivjele jos vecu nesrecu gdje su posebno ekonomski
skroz propale,sa ogromnim vanjskim dugovima gdje ce nekoliko
jos nerodjenih generacija morati vracati njihove dugove i
posebno grijehe koje su pocinili prema Drzavi Bosni i
Hercegovini,gdje su mnogi BiH Gradjani ni krivi ni
duzni,zbog nekih drzavnih okupacijskih projekata iz
susjednih zemalja(SANU,itd.)protjerani iz svoje BiH! 
"TKO JE GOD(pojedinac,grupa,familija,Narod,Drzava...)
GRADIO SVOJU SRECU 
NA NESRECI DRUGOGA
UVIJEK JE POSLIJE 
I SAM DOZIVIO JOS VECU NESRECU !!!"



Komentar Br.10
Poslao : dido
Datum : 08.10.2012.
e moj bird nije ni tebi lako....



Komentar Br.11
Poslao : Dopuna za br.10
Datum : 09.10.2012.
KATARZA = Ociscenje,Suocavanje sa istinom

Mnoge gradjane iz BiH susjednih zemalja je sramota i stid
zbog svega sto su u njihovo ime pocinili rezimi njihovih
zemalja,pocinivsi agresiju prema Bosni i
Hercegovini,pocinivsi prema BiH gradjanima najvece zlocine
nakon II svjetskog rata...
NEKI IZ SUSJEDNIH ZEMALJA SU DOZIVJELI KATARZU,NEKIMA JOS
TREBA VREMENA,JER KATARZOM BAR DONEKLE SKIDAJU PROKLETSTVO
SA SVOJIH BUDUCIH GENERACIJA... 

Strpljen Spašen (Muslimanska izreka)



Komentar Br.12
Poslao : B kovacevic@blic.net
Datum : 09.10.2012.
Nepoznato je pretnja,ubija ljude na aerodromu
buaxaaxax svaka cast za 5 mrtvih,usla si u pro-serie
ligu,ali Sal**** incident=18+
Autoput je svetinja,ali svetinja nekad trazi zrtvu
Odlican posao sa Culumom,malo centrifuge i bam svi padaju
jer slepo veruju mobilnom
brod ti tone,nasisaj se kerozina
ovo je Azija,nedodirljiv sam



Komentar Br.13
Poslao : Al Li
Datum : 11.10.2012.
Kur`an
 
O vjernici, ako vam nekakav nepošten covjek donese kakvu
vijest, dobro je provjerite, da u nezananju nekome zlo ne
ucinite, pa da se zbog onoga što ste ucinili pokajete. 
( Al-Hudžurat)


Vrata iza kojih se skriva dobro,
teško je otvoriti;
 
vrata iza koji se skriva zlo ,
teško je zatvoriti.
 
Kineska mudrost



Komentar Br.14
Poslao : Marica
Datum : 13.10.2012.
S O T O N A   I   D E M O N I

1. MIT ILI STVARNOST

Sotona je pojava koja se često dovodi u pitanje i sumnju,
pogotovo danas kada živimo u svijetu realnosti koji se
oslanja i vjeruje samo u ono što se može dokazati, izravno
doživjeti i spoznati iskustvom. Nastoji se stoga negirati
činjenica da bi Sotona zaista mogao postojati kao duhovno
biće koje kontrolira i najčešće odgovara za zlo koje
prevladava u svijetu. Danas se smatra da zlo spada u
stvarnost koja ovisi samo o ljudskoj moći, nitko “iznad” ne
utječe na vršenje zla. Jedini krivac je čovjek koji svojim
silama izvršava sve svoje postupke, bili oni negativni ili
pozitivni. I oni koji vjeruju u postojanje Sotone kao
stvarnog bića bivaju podložni ismijavanju ili čak označeni
kao psihološki poremećene osobe. Kao da je jedan veliki val
nevjerice, sumnje u opstojnost Sotone zahvatio današnju
civilizaciju. Ljudi nemaju hrabrosti prihvatiti Sotonu kao
stvarnost i preuzeti posljedice njegove egzistencije. Danas
svi uglavnom idu za većinom, ne smiju joj proturječiti jer
bi se njene osude mogle loše odraziti na njih. Čitava nauka
o Sotoni i demonima je prokleta da zauvijek pripada
razdoblju skepticizma, čime smo udovoljili Sotoninoj želji
da se smatra nepostojanim tako da potpuno neprimjećeno, u
mraku, nastojeći da se ne otkrije, napada ljudska srca,
duše
i unosi nemir i zavade u svijetu.

Danas mnogi kršćani ne žele priznati Sotonu kao stvarnost,
ali ne shvaćaju da time negiraju i dovode u kontradikciju
svoju vjeru, jer svima nama je poznato da se Isus borio
protiv Sotone i da je propovijedao o njemu, njegovoj moći i
težnji za razaranjem svijeta. On ga čak naziva «knezom ovog
svijeta». Uopće u Novom Zavjetu je tema Sotone jako česta.
Dakle, Objava nas upućuje na Sotonu, daje nam dokaze
njegove
opstojnosti te nas upućuje da ga razotkrijemo i pokažemo mu
da mu se možemo oduprijeti, jer je Bog na našoj strani, a
Sotona se nikako ne može boriti protiv Boga. Zapravo, može
se boriti, ali pobijediti ne. Ako se ne otvorimo Isusu na
bilo koji način, ako mu okrenemo leđa stavljamo same sebe u
prevlast Sotone u tolikoj mjeri da je svaki pokušaj otpora
suvišan, ali ako se uvijek pozivamo na Isusovu ljubav, te
se
ogrnemo njenim plaštem Sotona nikad neće moći prodrijeti
kroz njega i na taj način ćemo zauvijek imati pobjedu nad
njim. Najveći je problem što je i Crkva danas u jednoj
mjeri
krenula za većinom, pa sve manje pozornosti u svojim
propovijedanjima pridaje demonologiji, nauci da Sotona
postoji i opasno djeluje u svijetu. Ona se sve više
zanemaruje i zapostavlja. Ipak neki čelnici Crkve posebice
papa Pavao VI., papa Ivan Pavao II., te neki kardinali,
biskupi, teolozi pozivaju Crkvu da se probudi, upozoravaju
je da je nauka o postojanju i djelovanju Sotone bitno
poglavlje katoličke teologije koje se treba iznositi
svijetu
i upoznavati ga s njim. Oni smatraju da je demonologija
jedna od najvećih potreba Crkve u današnje vrijeme. 

Papa Pavao VI. definira Sotonu kao ”aktivnu moć, živo
duhovno biće, koje kvari i koje je pokvareno, strašna
realnost, tajanstvena i zastrašujuća. Tko osporava
egzistenciju te realnosti suprotstavlja se osim toga
biblijskoj i crkvenoj nauci”1

Kardina Gabriele Marie Garrone u svom spisu "Šta treba
vjerovati" govori o nevjerici i šutnji o postojanju Sotone
i
demona : 2 Zavladala je jedna vrsta urote, konspiracije o
tom problemu… Postoji u tome sigurnost Crkve, koja se ne
može odbaciti, osim uz drskost, a ta sigurnost počiva na
sigurnoj nauci, kojoj je izvor u Evanđelju. Postojanje,
narav, djelovanje demona, Sotone područje je misteriozno,
tajnovito, u kojem jedino mudro držanje u stanju je
prihvatiti tvrdnje vjere, bez zahtjeva da se sazna više
nego
što je Objava prosudila da nam rekne2.2

Dakle, moramo postati svjesni moći Zloga, a ne zavaravati
se
pričama i uvjerenjima da on ne postoji i da su riječi
"đavo", "sotona" upotrebljavane figurativno opisujući naše
naravne grešne sklonosti i naše težnje za zlom i grijehom.
On postoji i glavni njegov cilj je usmjeren protiv čovjeka,
posebno protiv onih koji su odani Bogu. On želi odcijepiti
što više ljudi iz kršćanske loze, otkinuti što više
listova,
učiniti da ona uvene. Ipak ona i dalje raste, diše i uz
Božju pomoć trebamo se nadati da će tako biti i u buduće te
da neće dozvoliti Sotoninim podanicima da je razrijedi i
umanji.

1.2. TKO SU SOTONA I DEMONI

Izraz "sotona" dolazi od hebrejske riječi što znači
tužitelj, protivnik, a riječ đavao koja je došla od grčke
riječi "diablos" označava onog koji razjedinjuje i
postavlja
se kao zapreka, ponajprije sili koja je jača od njega,
Bogu.

Bog kao izvor svega također je izvor iz kojeg je potekao
pokretač grijeha, pakosti i svakog zla, Sotona. Ali Sotona
je najprije stvoren kao oličenje dobra, u sebi je imao sve
one vrijednosti, osobine koje i sam Bog posjeduje. Čak je
dobio i naziv Lucifer, svjetlonoša. Ali u njemu se bude
grešne težnje ,osjećaji ljubomore, zavisti koji dovode do
preobrazbe božanskog stvorenja u stvorenje koje je čista
kontrarnost Bogu. Naime, bio je toliko nezahvalan da se
nije
zadovoljio posebnim, vrhovnim mjestom u raju te se htio
popeti na još jednu stepenicu više i zauzeti mjesto samog
Boga, stvoritelja svijeta i cijelog svemira.

Počeo je previsoko misliti o sebi i želio je obožavanje
koje
s pravom pripada Bogu. (Usp. Matej 4,8-10)

Tako je s tim ciljem počeo najprije zavoditi ostale anđele
i
htio što više njih odvojiti od Boga te im je punio glave
lažnim pričama o njihovoj ugroženosti u raju i o Božjoj
bezobzirnosti za njima. Govorio im je da im on može pružiti
mnogo više, da je Bog sebičan i da im ne daje ono što oni
zaslužuju, te da pređu na njegovu stranu i zajedno sruše
Boga s njegova prijestolja. Bog, čuvši za to, Sotonu i
jedan
dio anđela koji su mu se pridružili proganja u svijet tame,
užasa – pakao kojeg više treba zamišljati kao stanje u
kojem
prevladava mržnja, patnja, beznađe, a drugi dio anđela
pobunjenika proganja u zemaljsku atmosferu da svojom
zloćom,
pakostima napastuju i iskušavaju ljude dajući im priliku da
se preispitaju i duhovno izdižu. Tako ti pobunjenici i
odmetnici od Boga postaju sluge Božje, sluge koje pridonose
spasenju duša i širenju Božjeg kraljevstva na zemlji.
Anđeli
koji su protjerani iz raja i bačeni u pakao zovu se demoni.
Riječ "demoni" dolazi od grčke riječi "daiomai" što znači
dijeliti, razdijeliti. 

Kardinal Charles Journet govori o mjestima i ulogama
demona:
«Dva su boravišta Demona, jedno u paklu, a drugo u zraku, u
stratosferi, u nebeskim mjestima.

Prvi boravak određen je za unesrećene, a drugi za one, koji
ugrožavaju ljude».3

Iako, protivno svom htjenju, djeluju u Božjoj službi, oni
joj više škode nego doprinose. Oni i dalje teže ka
uništenju
Božjeg kraljevstva i uspostavljanju vlastitog kraljevstva
sa
Sotonom na čelu, teže ka uništenju čovjeka te njegovu
skretanju s puta prema vlastitoj izgradnji na osnovi Božjih
ideala. 

Sotona želi biti protu-bog, želi činiti sve ono što je
oprečno Bogu. On ga želi nadvisiti, nadvladati svojom
pronicljivošću, inteligencijom i dati mu na znanje da ima
itekako opasnog i teško savladivog protivnika. On živi i
djeluje samo s jednim ciljem, ciljem koji je usmjeren
protiv
Boga i njegovih podanika. Zajedno sa demonima Sotona navodi
ljude na grijeh, oslikava ljudsku maštu različitim slikama,
uvlači se u čovjeka te potpuno zauzima njegovo tijelo i
dušu.

Danas svatko ima različito shvaćanje i poimanje Sotoninog
izgleda, oblika, njegove vanjštine: neki ga zamišljaju kao
osobu s repom i rogovima, drugi u liku jarca, u liku zmije,
zmaja… Zatim se Sotona i sotonizam prepoznaju pod simbolima
kao što su pentagram, križ okrenut naopačke, broj 666,
Neronov križ te satirycon-kozorog, a najčešća imena koja ga
označavaju su: Demon, Sotona, Vrag, Lucifer, Beelzebul itd.


Charles Manson 

Manson je krajem šezdesetih godina u SAD – u osnovao pokret
" Final Church" . Sebe je smatrao i Sotonom i Kristom u
isto
vrijeme. Držao je kako konačni sud nad ljudima trebaju
provesti on i njegovi sljedbenici, a bit će usmjeren protiv
cjelokupnog ljudskog roda. Prilikom njihovih seksualnih
ritualnih orgija, pripadnici " Final Church" su pored
životinja, žrtvovali i ljude, koje su mučili tako što bi im
šest u krug stopljenih noževa zaboli u tijelo po nekoliko
puta. Poklonici ovog kulta su se organizirali u manje
skupine i izvan svoje grupe tražili i ubijali žrtve, a u
jednom takvom pohodu stradala je trudna glumica Sharon Tate
i njezini gosti, pa su Manson i njegovi sljedbenici konačno
završili na dugogodišnjoj robiji.


...Sve te mracne sile koje
unistavaju sve normalne na ovoj planeti,da navedem jedan
primjer sto sam prije procitala od jedne poznate
iscjeliteljke /vidovnjaka iz Hrvatske,sad pokojne Marice
(U Hrvatskoj,a i sire znaju za nju)...
I na pitanje u vezi sa Banjalukom,vidovita Marica sad
daleke
1997 godine je odgovorila da je sadasnja Banjaluka sjediste
S O T O N E (CRNE MAGIJE),da se dzamija "Ferhadija" nece
ponovo izgraditi,niti ljudi trajno vracati u Banjaluku sve
dok se
ta  S O T O N A (CRNA MAGIJA) skroz ne unisti!Zna su zle
sile 1993 srusile svih 16 banjaluckih Dzamija!!!Vidovita
Marica je tad u svom prorocanstvu navela da ce se TIM
UNISTAVANJEM SOTONE POSLIJE NASTAVITI NORMALNO ZIVJETI
U BANJALUCI,KAO I PRIJE RATA 1991/1992...
NAVELA JE DA CE SE TAD ,POSLIJE UNISTENJA TE SOTONE U
B.LUCI
KOJA KOCI NORMALAN ZIVOT U BANJALUCI, USPJETI ZAVRSITI
IZGRADNJA
DZAMIJE "FERHADIJA" KOJA JE BILA SIMBOL BANJALUKE I DA JE
POSLIJE NIKAD I NIKO NECE VISE MOCI
SRUSITI...
DA LI CE SE OBISTINITI PROROCANSTVO VIDOVITE MARICE I DA LI
CEMO MI TO DOZIVJETI ???


Sto se tice Bogomolja svakako je dobro zivjeti u blizini
neke Crkve,Dzamije ili neke od Bogomolja, jer po mnogim
vjerovanjima CRKVENA ZVONA I UCENJA HODJE SA MUNARE DZAMIJE
UZ SPOMINJANJE BOGA TJERAJU sotonu i druge mracne sile!
Prije par godina,prilikom posjete Sarajevu,jedan od
najpoznatijih glumaca Richard Gere(koji je Buddhist) je
trazio i dobio dozvolu da sam prenoci u jednoj sarajevskoj
Dzamiji i poslije je izjavio da je u Dzamiji osjetio
nevjerovatnu tisinu i dusevni mir...



Komentar Br.15
Poslao : ivica balic ivica54@gmail.com
Datum : 13.10.2012.
samo bi kriz trebao da tjera jer je kriz simbol krscnstva

ivica balic




Komentar Br.16
Poslao : Za Ivicu
Datum : 15.10.2012.
BOG JE JEDAN.
U svim Bogomoljama se uce/citaju/pjevaju odlomci/poruke iz
SVETIH KNJIGA(BIBLIJA,KU´RAN).u Dzamijana se uce dove/poruke
iz Ku´rana gdje se spominjanjem Boga tjera zlo ,jer zle
sile(šejtani(sotone)ne vide ali cuju pa ih te dove
tjeraju,jer šejtani(sotone)nemogu podnijeti kad se u
Dzamijama uce sure,dove iz Ku´rana gdje se spominje Bog,ili
kad se u crkvama uce/citaju/pjevaju odlomci iz Biblije pa
zato te sve zle sile bjeze sto dalje od Bogomolja,pa tako
svi oni koji su bili u Bogomoljama ili u okolini Bogomolja
znaju da se u Bogomoljama i oko Bogomolja osjeca dusevni
mir,jer su zle sile otjerane,a posebno zlim silama smetaju
crkvena zvona i kad   Hafiz/Mujezir(Hodja)sa
Munare(Dzamije)uci ezan,jer pri svakom pominjanju
Boga(pominjanje Allaha)zle sile bjeze...Posebno kad je
mjesec ramazan(U mjesecu Ramazanu šejtani(sotone) bivaju
okovani.),Mjesec ramazan Uzvišeni je odlikovao nad drugim
mjesecima mnogim posebnostima: -U njemu meleki(andjeli)
traže oprosta za vjernike sve dok se ne omrse. - U mjesecu
Ramazanu šejtani(sotone) bivaju okovani. - U njemu se
otvaraju sva vrata Dženneta(Raja) i zatvaraju sva vrata
Džhennema(Pakla). - U njemu je noć " Kadra" ( Lejletu-l-
Kadr) koja je bolja od hiljadu mjeseci.

Objava Kur'ana 
 
„Uči u ime svoga Gospodara koji stvara, koji je čovjeka
stvorio od ugruška. Uči, Plemenit je Gospodar tvoj, koji je
podučio čovjeka da se perom služi
 
Kur'an
 
Objava je počela u mjesecu ramazanu. Muhammed s. a. v. s.,
kao i obično, meditirao je u pećini Hira kad mu se melek
Džibril ukazao i obratio riječima: "Čitaj u ime Gospodara
svoga koji stvara!" Tada je Muhammed a.s. odgovorio da ne
zna čitati, ali je Džibril nekoliko puta ponovio "Čitaj!" To
je bio Muhammedov a.s. prvi susret sa Džibrilom. Objava
Kur'ana u potpunosti trajala je 23 godine. Jedan dio
objavljen je u Mekki, dok je drugi dio objavljen u Medini. U
početku su ga ljudi učili napamet, a kasnije su ga počeli i
zapisivati. Noć kad je Allah dž.š. upotpunio Kur'an zove se
Lejletul kadr (Noć određenja).
 
Prema nekim podacima, oko 10 miliona ljudi zna Kur'an
napamet[3]. Međutim, s obzirom da je to samo broj ljudi koji
su službeno, pred komisijom preslušavani za hifz (učenje
Kur'ana napamet), pretpostavlja se da je taj broj dosta
veći. Ljudi koji znaju cijeli Kur'an napamet nazivaju se
hafizi. Prenosi se da je Muhammed s. a. v. s. u jednom
hadisu rekao: "Najbolji među vama su oni koji uče Kur'an i
druge podučavaju njemu."

http://bs.wikipedia.org/wiki/Kur'an


   p.s.
Iblis (arap. إبليس) ili Šejtan
(arap. شيطان), po islamskom
učenju, praotac Džina. Spomenut u mnogo kultura i
civilizacija, npr.Sotona (heb.
שָׂטָן satan; aram.
שִׂטְנָא
lat. Sátanas) znači protivnik: optužitelj, dok se u religiji
on se smatra palim anđelom, demonom, vragom. U abrahamskim
religijama (židovstvo, kršćanstvo, islam) Sotona je
nadnaravno biće koje je utjelovljenje zla. Obično poznat je
kao vrag ili đavo (lat. Diábolus), gospodar tame, Belzebub,
Nečastivi, Mefisto, ili Lucifer. U Talmudu Sotona se
spominje pod imenom Samael.
 
Riječ "Iblis", je izvedena iz arapskog korijena riječi
"belese" (بلس), što znači "očajava" (onaj
koji očajava, očajni), dakle, jezično značenje imenice
"Iblis" je "on/ono što izaziva očaj". Međutim, neki smatraju
da je ta imenica arapska verzija od grčkog "Diabolos". [1]
 
U arapskom jeziku, "Šejtan" "Sotona"
(شيطان, iz korijena ŠTN
ش -  ط -  ن) je i imenica i
pridjev. Kao imenica, znači "protivnik", "neprijatelj", ili
"pobunjenik" a kao pridjev znači "optuženi", "kontraš" ili
"zli". U Islamskoj kulturi, Šejtan se često prevodi
jednostavno kao "Đavo", ali se može odnositi na bilo koje od
bića, koji se pobunio protiv Allaha, ili na sve što odvraća
od Allahovog puta (Islama). Šejtan ima sličan smisao i
porijeklo kao kršćanska riječ "Satan".
...

http://bs.wikipedia.org/wiki/Iblis




Komentar Br.17
Poslao : GDogg
Datum : 16.10.2012.
Kaze se da u mnostvu vjerovanja odredjena prihvatamo srcem a
ostala odbacujemo....Bhagavad Gita i priroda
apsoluta..........
U kulturama Azije duhovi i mracne sile su nesto normalno,dio
svakodnevnog zivota,sto bi se nama ucinilo smijesno i
praznovjerno.U kraljevini Thailand svaka kuca pa i kraljev
dvor ispred imaju kucicu za duhove.Kod obicnih ljudi je
kucica od drveta,fino ofarbana a unutra posudica od mesinga
sa rizom,okolo kriske banane,narandje i mirisljavi
stapici.Uglavnom su velicine postanskog sanduceta i prodaju
se po pijacama.Bogati ljudi trose velike novce za raskosne
kuce duhova pred ulazom u rezidencije.Stvar prestiza!Naime u
Thailand se vjeruje u opste prisustvo dobrih i losih duhova
oko nas koji odredjuju zivot.Da bi ih umilostivili i
odvratili od ulaska u njihove kuce nude im hranu u
simbolicnim kucicama za duhove.Neki pijani turisti,stranci
su imali gadnih problema ismijavajuci i skrnaveci kucice za
duhove u neznanju.Probude se u muriji u lancima+gvozdena
kugla oko noge a razvaljeni bambusovim shtapinama.Inace Thai
raja jako voli da prica i argumentovano dokazuje slicne
fenomene gostima i turistima koji se najcesce nasmiju i
nastave party.Onaj ko vjeruje njemu se i ostvaruje!Takodjer
vjeruju da je njihov kralj HM Bhumibol Adulayed,bozanskog
porijekla i inkarnacija Rame 5-og,slavnog kralja iste
dinastije koja vlada preko 5 vijekova.Vec na aerodromu BKK
je njegov ogroman portret u uniformi,sa medaljama i
kolajnama.Na svakoj Baht novcanici je samo njegov lik,ispred
aerodroma ogroman spomenik,na svakom cosku portret u svakom
izlogu slika,nevjerovatno,Tito bi pozavidio!I bez osvrta na
religije,predominantnu i manjinske covjek se zaprepasti
razlicitostima kultura.Ta disperzija i sarolikost su
pretpostavka za
umjeren feeling,jer ako je covjek zaslijepljen jednim
vjerovanjima onda je i slijep za ostala, koja ce mu istim
uzvracati.India je jos vise riznica raznih vjerovanja a
izgled bozanstava zaista tripushka ali otom drugom
prilikom.......
g



Komentar Br.18
Poslao : Melek Andjeo
Datum : 16.10.2012.
BOG JE JEDAN 
ALI SVAKA OD RELIGIJA IMA SVOJ NACIN,SVOJE NAZIVE,SVOJE
MOLITVE ZA OBRACANJE BOGU...
ZNA SE DA SVE RELIGIJE VJERUJU U VIDLJIVI I NEVIDLJIVI
SVIJET(SOTONA/SEJTAN,ITD.)...
U SVIM RELIGIJAMA SU SLICNI BOZIJI ZAKONI I PORUKE ZA
MIR,DOBRO I BORBA PROTIV ZLA,ZLIH SILA...
KAKO KAZE IVICA DA U KRSCANSTVU KORISTE KRIZ KAO
ODBRANU/ZASTITU OD ZLIH SILA,PA IMAMO CRKVENA ZVONA KOJA
TJERAJU ZLE SILE SA PROSTORA DO KOJEG SE CUJE ZVUK CRKVENIH
ZVONA...
U ISLAMU(Džamija: osnovna vjerska i odgojno-obrazovna
institucija muslimana; centralni objekt s munarom gdje se
muslimam okupljaju radi obavljanja zajedničkog namaza, pouke
u vjeri i drugih Bogu dragih djelatnosti.) IMAMO ODREDJENE
DOVE,ZAPISE KOJI SE KORISTE KAO ODBRANA/ZASTITA(KAO
HAMAJLIJA) OD ZLIH SILA I ZLIH OSOBA,PA 
IMAMO UCENJE EZANA(ezan: poziv ljudskim glasom vjernicima na
zajednički namaz.) SA DZAMIJSKE MUNARE GDJE
HAFIZ/MUJEZIR(HODJA)PRI UCENJU EZANA,POMINJANJA
BOGA(POMINJANJE ALLAHA)ZLE SILE(SOTONA I DRUGE ZLE
SILE)BJEZE,PA SU TAKO,DOKLE GOD SE CUJE UCENJE DZAMIJSKOG
EZANA,SVE ZLE SILE OTJERANE I NEMOGU PRILAZITI,PA JE TO
DOBRO ZA SVE ONE KOJI ZIVE U BLIZINI DZAMIJE BEZ OBZIRA NA
RELIGIOZNU PRIPADNOST,ISTO KAO STO JE DOBRO ZIVJETI U
BLIZINI SVIH DRUGIH BOGOMOLJA JER SVE TE BOGOMOLJE TJERAJU
ZLE SILE...

P.S.
Meka: grad u današnjoj Saudijskoj Arabiji u kojem je rođen
Muhammed, a.s., u kojem je počela objava Kur'ana, u kojem se
nalazi Kaba, i u kojem se svake godine muslimani iz svih
krajeva svijeta okupljaju da bi obavili hadž.

Melek: nevidljivo duhovno biće, stvoreno od svjetlosti,
apsolutno potčinjeno i pokorno Bogu; ne posjeduje slobodnu
volju.

Anđeo (od grčkog,
αγγελος, "poslanik,
vjesnik"; na latinskom, angelus) je vječno biće koje je
prisutno u mnogim religijama, čija je dužnost da služi Bogu
ili bogovima. Anđeo je veoma važan u tri abrahamske
religije.
U islamu
Melek (arapski: الملك,
al-malak, melek; "anđel") je, prema islamskom vjerovanju,
ime za časna stvorenja koja je Allah dž.š. stvorio da bi Mu
pokorno izvršavali određene dužnosti kojima ih je zadužio.
Poredani su u hijerarhiju na čijem vrhu se nalaze Džibril
ili Džebrail, zadužen za dostavljanje objave od Allaha onome
koga On izabere za svoga vjerovjesnika ili poslanika; Mikail
je zadužen za kišu i biljke; Israfil čije će puhanje
uništiti kreaciju na kraju vremena; Azrail, melek smrti za
uzimanje duša u času smrtnom. Za razliku od čovjeka meleki
ne posjeduju slobodnu volju. Zato, iako bliži Bogu, nisu
superiorni i odnosu na čovjeka u savršenstvu njegove urođene
prirode (fitrah), jer čovjek može istinski spoznati Boga,
dok meleki to ne mogu. U priči o Miradžu, Poslanikovom
uzdignuću na nebo i u Božije prisustvo, po tradiciji,
Poslanika vodi Džebrail. Dolaze do granice koju on ne smije
preći, a Poslanik nastavlja sam dalje.
 
Kada je stvoren Adem, Bog je naredio melekima da mu se
poklone, i Ademova superiornost je učinjena evidentnim zbog
činjenice da je znao imena meleka i stvorenih stvari, dok
oni to nisu znali.


džin: nevidljivo biće stvoreno od pare ili plamena koje
posjeduje inteligenciju i slobodnu volju i koje ima
sposobnost pojavljivanja u različitim oblicima i obavljanja
teških
poslova (množina: džini).

šejtan: nevidljivo duhovno biće koje pokušava navesti
čovjeka na grijeh i učiniti ga neposlušnim Bogu.

Sotona, đavo, šejtan, vrag, demoni...
Sotona (heb. שָׂטָן
satan; aram.
שִׂטְנָא
lat. S�tanas) znači protivnik: optužitelj, dok se u
religiji on se smatra palim anđelom, demonom, vragom ili
manjim božanstvom. U abrahamskim religijama (židovstvo,
kršćanstvo, islam) Sotona je nadnaravno biće koje je
utjelovljenje zla. Obično poznat je kao vrag ili đavao (lat.
Di�bolus), gospodar tame, Belzebub, Nečastivi,
Mefisto, ili Lucifer. U Talmudu Sotona se spominje pod
imenom Samael. U islamu Sotona je poznat kao Iblis (arap.
إبليس) ili Šejtan (arap.
شيطان), a bio je poglavica
Đina, posebne vrste duhova prije svoje pobune i pada. Sam
Isus Krist dva ga puta zove knez ovoga svijeta (Iv 12,31) i
(Iv 14,30).
U umetnosti i literaturi Sotona je poprimao razne oblike
kroz povijest. Prema jednoj interpretaciji u Knjizi
Postanka, Sotona je bio prikazan kao zmija koja uvjerila Evu
da pojede zabranjeno voće. Najpopularniji oblik koji se
zadržao do današnjih dana jest oblik koji je imalo
starogrčko božanstvo Pan; tj. polu-čovjek polu-koza, s
rogovima i kozjim nogama, dok u ruci drži trozubac.

demoni
U religiji, narodnim predanjima i mitologiji, demon je
natprirodno biće, ponekad Božija tvorevina koje je uopšteno
opisano kao zloćudni duh (mada van monoteističkih vera ne
mora biti zao). Veruje se da se demon može prizvati i
kontrolisati, što se uglavnom postiže magijskim ritualima.
Takođe se često pominje da demon �opseda�
nekoga ili da je ušao u njegovo telo, pod čime se
podrazumeva da je za postupke te osobe odgovoran demon ili
više njih, a ne sama osoba.

Nakon smrti Vitni Houston
mogli smo vidjeti preko tv-a CNN-a gdje su mnogi
komentarisali razlog prerane smrti jedne od najboljih
svjetskih pjevacica,gdje vidovnjaci,parapsiholozi,bijeli
magovi,nakon sto su vidjeli poslednje slike i tv snimke
Vitni Houston(zadnjih nekoliko mjeseci prije smrti Vitni
Houston)bili ubjedjeni da je demon opsjedao Vitni Houston i
da je ušao u njeno tijelo (demon je bio u tijelu Vitni
Houston).

crni magovi(ili sihirbaze)
Crni magovi nanose ljudima zlo na razne načine, a omiljeni
su im noćni nasrtaji koji žrtvu vremenom odvode u ludilo
Crnomagijaši nabacuju vradžbine pomoću slike, konca sa odeće
određene osobe ili vlasi njene kose. Međutim, oni koji su
veštiji napadaju ljude mentalno, iscrpljujući iz njih i
poslednju kap energije. Posledice takvih čini mogu biti
učestale nesreće, fantomske bolesti za koje lekari teško ili
nikako ne uspostavljaju dijagnozu, pa čak i ludilo i
samoubstvo.

Bijeli magovi su uvijek pozitivni
Bela magija
Belom magijom se bave samo odabrani ili oni koji svoj dar
dobijaju kao nasledje.Sa belom kao i sa crnom magijom obični
laici ne treba da se igraju jer postaje ako se ne uradi jako
opasna.Tajne bele magije nikada ne treba odavati jer svaki
Mag svoju tajnu odaje onome ko je nasledjuje jer svaka
vradzbina gubi svoju moć i neće se ispuniti onome ko bude
odao .  
    Magija se koristi u svrsi pomaganja i poboljšanja 
života.Lečenje odredjenih bolesti koje su izazvane crnom
magijom koje ljudsko zdravlje mogu dovesti do totalnog
ugrožavanja samog života gde za posledice mogu izazvati i
dovesti čak i do smrti prilazi u pomoć BELA MAGIJA koja
neutrališe crnu magiju i spašavaju ljudsko zdravlje pa čak i
život.Posle skidanja crne magije odredjenim ritualima i
tehnikama osoba se mora zaštititi kao i kuća u kojoj
živi.Tada osoba koja je bila pod dejstvom crne magije može
osetiti olakšanje i uživati u blagodetima mirnog i lepog
života.Osobe koje se bave belom magijom kažu,,da poznaju i
crnu magiju jer drugačije ne bih znale da je uklone,, a ja
odgovorno mogu da tvrdim da je to tačno jer drugačije ne bih
znale da uklone crnu magiju. Osnova bele magije je ustvari
pozitivnost.Beli magovi su uvek pozitivni da kada i samo
razgovarate sa takvom osobom možete osetiti strujanje
pozitivne energije i ako vam ni�A radilje radila vi
će te se osećati mnogo prijatnije.
    Od kada postoje ljudi,uvek su postojale osobe koje su
umele da ocene ovu duševnu energiju,prema svom životu je
upravljali,u jednom ili drugom pravcu.Oni su znali obilno da
iskoriste ove kosmičke energije koje su im ,u svakom
trenutku, stajale na raspolaganju.
    Medjutim,ogromna većina ljudi lutala je po mraku i bila
obična igračka u rukama duhovno jakih.Jednostavno nije znala
da prepozna negativna dejstva već su se predavali bez
traženja bilo kakve pomoći.
     Čovek (žena)koji je uspeo da upozna samog sebe,koji je
shvatio suštinu i smisao života i živi u skladu sa prirodom
a u isto vreme shvata i zna da se skoncentriše (napornim
vežbama)u svoju duševnu moć i da je usavrše do odredjene
mere,i samo i jedino da služi DOBRU,onda se ovako strujanje
energije naziva BELOM MAGIJOM.
    Pozitivne misli su uzdižuće,proteže osećanjem nesebične
ljubavi,pune dobrote prema bližnjima,misli pune
ljubavi,poverenja blagonaklonosti,pomoći drugima itd. To su
misli mira,veselja,unutrašnje sreće i zahvalnosti kod koih
se strujanje energije odvija nesebično od nas prema
drugima,pa nam je opet,obično,vraća.
    Postoji još jedna definicija kako bih je ja nazvala a to
je:
Bela magija je ustvari borba između DOBRA i ZLA gde je
konačna pobeda dobra u čijem radu beli mag i njegovu duševnu
stabilnost ne sme da poremeti ni najmanji trag
mržnje,zavisti,pakosti,zlobe,straha i sl.jer je njegova
snaga i silina usvari ta čistota i pozitivnost kojom se
ustvari beli magovi i bore a obične smrtnike štite. 
  Nadam se da sam Vam prenela odredjeno objašnjenje do koga
sam došla u razgovoru sa ljudima koji poznaju ovu materiju,
a i moja pokojna baka je znala dosta toga da kaže i objasni
a dosta toga piše po odredjenim knjigama samo onaj ko
poznaje odredjenu temu mora čitati izmedju redova jer tajna
se ne odaje a nije sve baš tako kako je napisano  
         
           s ljubavlju Vaša ANDJELA........ 





Komentar Br.19
Poslao : Boziji dodatak za kom.18 za Meleka/Andjela
Datum : 17.10.2012.
BOG JE JEDAN 
"ALI SVAKA OD RELIGIJA IMA SVOJ NACIN,SVOJE NAZIVE,SVOJE
MOLITVE ZA OBRACANJE BOGU...
ZNA SE DA SVE RELIGIJE VJERUJU U VIDLJIVI I NEVIDLJIVI
SVIJET(SOTONA/SEJTAN,ITD.)...
U SVIM RELIGIJAMA SU SLICNI BOZIJI ZAKONI I PORUKE ZA
MIR,DOBRO I BORBA PROTIV ZLA,ZLIH SILA...
KAKO KAZE IVICA DA U KRSCANSTVU KORISTE KRIZ KAO
ODBRANU/ZASTITU OD ZLIH SILA,PA IMAMO CRKVENA ZVONA KOJA
TJERAJU ZLE SILE SA PROSTORA DO KOJEG SE CUJE ZVUK CRKVENIH
ZVONA...
U ISLAMU(Džamija: osnovna vjerska i odgojno-obrazovna
institucija muslimana; centralni objekt s munarom gdje se
muslimam okupljaju radi obavljanja zajedničkog namaza,
pouke
u vjeri i drugih Bogu dragih djelatnosti.) IMAMO ODREDJENE
DOVE,ZAPISE KOJI SE KORISTE KAO ODBRANA/ZASTITA(KAO
HAMAJLIJA) OD ZLIH SILA I ZLIH OSOBA"

OVE ZASTITE(KRIZ/KRST,ZAPISI/DOVE/SURE IZ KUR´ANA I DRUGE
BOZIJE ZASTITE)SU DOBRE ZASTITE PROTIV ZLIH OSOBA,ZLIH
SILA,ALI SVE OVE BOZIJE ZASTITE NI MALO NE VRIJEDE AKO OSOBA
KOJA NOSI/IMA OVE ZASTITE A CINI ZLO DRUGIMA I TAKO RADI
PROTIV BOGA!A BOG SVE VIDI I SVE ZNA PA CE TE KOJI CINE
ZLO,GRADE SVOJU SRECU NA NESRECI DRUGOGA, STICI ZASLUZENA
KAZNA PA MAKAR IMALI STOTINE ZASTITA!!!
ZADNJIH GODINA SMO MOGLI SAZNATI IZ MEDIJA DA SU I NEKI KOJI
SU I SAMI OBAVLJALI POSLOVE U BOGOMOLJAMA POCINILI VELIKA
ZLA KAO STO SU PEDOFILIJA I DRUGA ZLOSTAVLJANJA I CINJENJE
ZLA DRUGIM LJUDIMA I TI LAZNI VJERNICI KOJI SU BILI U SLUZBI
BOGOMOLJE SU ODMAH SMJENJENI I OSUDJENI,GDJE SAD ODSLUZUJU
ZATVORSKE KAZNE!DAKLE TIM ZLIM LAZNIM VJERNICIMA NISU
POMOGLE NIKAKVE ZASTITE JER SU RADILI PROTIV BOZIJIH PRAVILA
CINECI DRUGIM LJUDIMA ZLO NA OVAJ ILI ONAJ NACIN!
POZNATI SU I SLUCAJEVI GDJE SU NEKI VJERSKI SLUZBENICI
POMAGALI STOTINAMA LJUDI,ALI BI ZBOG SVOJE ZAVISTI I
LJUBOMORE CINILI ZLO NEKOM SVOM BLIZEM RODJAKU UMJESTO DA MU
KAO BLIZOJ FAMILIJI JOS VISE POMOGNU?!U MNOGIM SLUCAJEVIMA
ZAVIST JE BOLEST,PA TAKO IMAMO MNOGO SLUCAJEVA DA ONAJ KOJI
ZAVIDI NEKOME IMA VISE ALI IPAK NEMOZE PODNIJETI DA NEKO IMA
BAR NESTO(OVAJ STO ZAVIDI MOZE IMATI VISE IMOVINE,KUCE,SKUPE
AUTOMOBILE,ITD.,ALI JE SVOJOM BOLESCU LJUBOMORAN NA OVOGA
AKO NAPRAVI BOLJI RUCAK:)),ILI SLUCAJ GDJE OVAJ STO ZAVIDI
IZLAZI IZ NAJNOVIJEG MERCEDESA I OVOME DRUGOM KOJEM ZAVIDI I
KOJI NEMA MERCEDESA PRIGOVARA KAKO JE TAJ SEBI KUPIO NOVE
SKUPE CIPELE,DOK ON I PORED SVOG NAJNOVIJEG MERCEDESA NISI
NEKE JEFTINIJE CIPELE:)ILI JE BOZIJOM VOLJOM LJEPSEG
IZGLEDA,IMA MALO VISE SRECE U ZIVOTU,ILI DA SLUCAJNO OVAJ
DOBIJE NEKI NOVAC NA LOTU OVAJ BOLESNIK STO ZAVIDI BI
POLUDIO:).ZAVIST JE NAZALOST NEIZLJECIVA BOLEST I JAKO JE
TESKO AKO IMATE TAKVE OSOBE U SVOJOJ FAMILIJI,MEDJU
PRIJATELJIMA/POZNANICIMA ILI U OKOLINI/KOMSILUKU, JER SU TI
BOLESNICI U STANJU SVE UCINITI OSOBI KOJOJ ZAVIDE!I NEKAKO
SE MOZE RAZUMJETI AKO NEKA OSOBA NA NEKI NACIN NARCISOIDNO
IRITIRA/PROVOCIRA NEKU OSOBU SA SVOJIM TZV.USPJESIMA(JA,PA
JA)ALI I TAD SE NORMALAN ILI DODATNO POHVALI TU NARCISOIDNU
OSOBU,ILI SE SKLONI OD TE HVALISAVE OSOBE,JEDNOSTAVNO
IZBJEGAVA TU NARCISOIDNU OSOBU IZMISLJAJUCI RAZNE
RAZLOGE,ITD.!ALI U SLUCAJU KAD IH NIKO NE PROVOCIRA,NE
NAMECE SE TAD OVI BOLESNICI STO ZAVIDE NEKOME UMJESTO DA
IZBJEGAVAJU TU OSOBU ONI JOS VISE ZELE DA BUDU SA TOM
OSOBOM,DA BUDU STO BLIZE TOJ OSOBI KAKO BI JE NA NEKI NACIN
ISPROVOCIRALI,NA NEKI NACIN NANIJELI BOL,BEZ OBZIRA I AKO TA
OSOBA IMA MANJE NEGO OVAJ STO ZAVIDI!
U BOZIJIM KNJIGAMA JE ZAPISANO:" NEPRIJATELJSTVO BUDE I
PRODJE,ALI ZAVIST NAZALOST PROLAZI/ZAVRSAVA SE SAMO SMRCU
ONOG KOJI ZAVIDI "



Komentar Br.20
Poslao : KARMA B i H
Datum : 17.10.2012.
Mnogi u BiH znaju,ali za one mladje koji nisu upoznati,da
jedino Bosna i Hercegovina/Grad Sarajevo ima u uzem centru
cetiri razlicite Bogomolje(DZAMIJA,KATOLICKA
KATEDRALA,PRAVOSLAVNA CRKVA I HEBREJSKA SINAGOGA) i to
udaljene jedna od druge u okrugu od samo stotinu metara,pa
tako kad boravite u glavnoj sarajevskoj ulici "Ferhadija"
mozete istovremeno cuti ezan sa dzamije i crkvena zvona i
tako stotinama godina,pa zbog toga mnogi turisti koji dolaze
u Sarajevo iz svih krajeva svijeta Sarajevo
nazivaju"EUROPSKI JERUSALEM",posto jos samo u Jerusalemu
postoje cetiri Bogomolje na tako malom prostoru!
GORAN BREGOVIC SARAJEVO
Sarajevo u podne (Robna kuca)

http://www.youtube.com/watch?v=Ojp5aeRlYmI

U Bosni i Hercegovini turisti iz cijeloga svijeta,pored
Sarajeva,najradije obilaze i Visoko(BiH Piramide , Tvrdjave
Bosanskih Kraljeva,itd.),Mostar(Stari most) i svako jedna od
omiljenijih mjesta za turiste koji dolaze u BiH je svakako 
MEDJUGORJE SVETISTE KRALJICE MIRA
koje posjecuju turisti iz citavog svijeta i svih religija,a
zadnjih mjeseci su izmedju ostalih Medjugorje posjetili
poznati svjetski sportasi:Najbolji nogometas svijeta
Argentinac Lionel Messi,jedan od najboljih svetskih golmana
Italijan Gianluigi Buffon i jedan od najboljih talijanskih
nogometasa svih vremena Roberto Mancini,sad uspjesni trener
engleskog prvaka Manchester City(za koji nastupa i BiH
reprezentativac Edin Dzeko).  

http://www.medjugorje.hr

Poruka, 25. rujan 2012

„Draga djeco! Kad u prirodi gledate bogatstvo boja koje vam
Svevišnji daje, otvorite srce i sa zahvalnošću molite za sve
dobro koje imate i recite: ovdje sam stvoren za vječnost, i
žudite za nebeskim stvarima, jer Bog vas ljubi neizmjernom
ljubavlju. Zato vam je i mene dao da vam kažem: samo je u
Bogu vaš mir i nada draga djeco. Hvala vam što ste se
odazvali mome pozivu.“





Komentar Br.21
Poslao : GDogg
Datum : 17.10.2012.
Bijashe to prije godinu i kusur dana dok sam drincao
cijedeci pivo u Irish Pub-u gdje se specijalitet przene
girice sluzi u fiseku od starih novina,uvoz iz
domovine.Drustvo saroliko i jedan poznanik porijeklom iz
Kameruna.Preko 20 kuka u US,drzavljanin zavrshio fax,gotivna
shljaka itd.Pozali mi se da su mu pomocu crne
magije,wich-craft Sudanci zaveli voljenu djevojku i odmamili
u Colorado,pa pije oce da se ubije...........ja ga potpucam
da u pitanju nije bila crna magija vec plaho crne zagondjije
i on pukne.Optuzi me da sam zesci divljak rodjen u
EU,komunisticki ispran mozak i oci koji vide samo
materijalno a ne spiritualno,duhove itd.
Ko je u pravu,ja ili on?????????
g



Komentar Br.22
Poslao : MFSB
Datum : 18.10.2012.
on



Komentar Br.23
Poslao : Melek Andjeo cuvar
Datum : 18.10.2012.
Andjela je dobro opisala opasnost crne magije.
Uglavnom u svim religijama je vjecna borba dobra protiv zla
i na kraju uvijek(kad tad)pobijedi dobro.
Mnogi koji se razumiju u crnu magiju tvrde da ima vise vrsta
crne magije,ali da su najopasnije "vlaska magija" koja se
najvise koristi na Balkanu i potice iz vlaskih krajeva u
Rumuniji i Bugarskoj."vlasku magiju"mnogi jos nazivaju
"ciganska magija",dok neki tvrde da su to razlicite
magije.Zna se da u Rumuniji zivi 2-3 miliona cigana(Roma)pa
je vjerovatno jedna te ista crna magija,koja je (Kako tvrde
Bijeli Magovi)jako opasna i jedna od najjacih/najgorih crnih
magija na svijetu,koja moze (AKO OSOBA NIJE DOBRO ZASTICENA
OD MAGIJE)skroz unistiti svakoga!
Neke osobe su rodjene manje otporne na napade crne
magije,dok postoje osobe koje su otpornije/zasticenije na
napade crne magije i te zasticene od magije osobe su rodjene
kad je neki vjerski praznik,ili blizu datuma tog vjerskog
praznika.
Kao sto je prije navedeno da zle nevidljive sile
"sotona""dzin" nevide ali cuju(osjete),veoma opasne sile
nesto slicno kao ajkula(koja isto nevidi)u moru koja osjeti
krv.Pa tako ovi crnomagijasi(sihirbaze)sto se bave crnom
magijom(sihirom)da bi unistili nekoga,kako je i Andjela
navela,koriste neke licne stvari od osobe koju zele napasti
crnom magijom,ili prospu na prag,vrata,neku krv,mrtvacku
vodu(voda kojom se kupa umrli prije pokopa)ili zdonesu
zemlju sa groblja na kojoj su odradili crnu magiju i tako
sve zlo navlace na kucu/porodicu koja zivi u toj kuci,dakle
na slican nacin kako se u moru ajkula navlaci sa krvlju,tako
i ovi crnomagijasi svojim ritualima ovim
predmetima,krvlju,mrtvackom vodom,zemljom sa
groblja,itd.navlace zlo na kucu osobe koju zele crnom
magijom unistiti.Tako crnomagijasi kad su odradili crnu
magiju na neciju kucu su samim tim doveli "sotonu""dzina"do
te kuce,pa poslije crnomagijasi preko te "sotone""dzina"
rade sta zele kao preko daljinskog upravljaca,gdje cak preko
"sotone"koja ne vidi ali cuje i saznaju sve sto je vezano
kroz ukucane koji zive u toj kuci koja je napadnuta crnom
magijom...Postoje osobe kojima je Bog dao moc da mogu
otkriti i skinuti tu crnu magiju,gdje mnogi koriste mnoge
uspjesne Bozije metode za skidanje tog zla crne magije.Sve
Bozije knjige (Kur´an,Biblija i ostale Bozije
knjige)uspjesno tjeraju te zle sile kao
"sotona""dzini",itd.Bijeli magovi imaju svoje metode za
skidanje crne magije,u Crkvama se koristi Biblija,molitve iz
Biblije,sveta voda,itd.,dok Muslimani u Dzamijama koriste
Kur´an,odredjene ajete,sure,dove iz svete Bozije knjige
Kur´ana,kao i naucenu/proucenu vodu koja je isto tako
naucena pomocu Kur´ana,gdje "sotona""demoni""dzini" se boje
i nemogu izdrzati kad se uci "Kur´an i bjeze/odlaze iz osobe
kojoj je poslata pomocu crne magije(sihira)...Uglavnom
svi(Bijeli Magovi,Crkva,Dzamija i ostale vjerske ustanove)se
slazu u tome da imaju Bogom odredjene osobe koje mogu i
znaju skidati "crnu magiju" i DA SE UVIJEK TO ZLO TA "CRNA
MAGIJA" VRATI,KAO "BUMERANG",DUPLO ONOME KO JU JE I SAM
POSLAO!ZNA SE VRATITI I NAJBLIZIMA OD OSOBE KOJA JE POSLALA
ILI NAPRAVILA CRNU MAGIJU,PA ONDA POSLIJE KAD JE KASNO OVI
ZLI STO SU NAPRAVILI,ILI NARUCILI CRNU MAGIJU,ZALE STO SE TO
ZLO VRATILO NA NJIHOVIM NAJBLIZIMA,A NE SAMO NJIMA!ZBOG TOGA
SE SVIMA PREPORUCUJE DA SE ZBOG SVOJE
ZLOBE,LJUBOMORE,ZAVISTI NE IGRAJU SA "CRNOM MAGIJOM" KOJA SE
UVIJEK VRACA KAO "BUMERANG"ONOME KO JE NAPRAVIO ILI NARUCIO
CRNU MAGIJU(SIHIR)PREMA NEKOME I TO ISTOG TRENUTKA KAD SE
SKINE USPJESNO SKINE "CRNA MAGIJA" SA OSOBE KOJA JE
NAPADNUTA "CRNOM MAGIJOM"...
BIJELI MAGOVI NAVODE I CINJENICU DA "CRNU MAGIJU"PRAVE
UGLAVNOM OSOBE KOJI SU NA NEKI NACIN POVEZANE SA OSOBOM
KOJOJ ZELE NAPRAVITI "CRNU MAGIJU"(NAZALOST TO MOGU BITI
JAKO BLISKE OSOBE IZ FAMILIJE,"PRIJATELJA",POZNANIKA SA
POSLA,OKRUZENJA...)I ONI UGLAVNOM PLATE NEKOM KO ZNA
NAPRAVITI CRNU MAGIJU,GDJE MU DAJU NESTO VASE:SLIKU,NEKE
LICNE PREDMETE OD TE OSOBE KAO STO JE U PREDHODNOM TEKSTU I
ANDJELA NAVELA,ILI JEDNOSTAVNO DAJU ADRESU TE OSOBE KOJOJ
ZELE NAPRAVITI"CRNU MAGIJU" PA CRNOMAGIJAS(SIHIRBAZA)DODJE
DO VASIH VRATA I ODRADI CRNU MAGIJU,ILI CRNOMAGIJAS ODRADI
CRNU MAGIJU NA NEKI PREDMET KOJI POSLIJE NEKO KAO "POKLON"
ODNESE NEKOME NA DAR,ZATO SVI BIJELI MAGOVI KAZU DA TREBA
DOBRO PAZITI OD KOGA I STA PRIMATE NA POKLON,STA
PIJETE/JEDETE KOD KOGA... 

Astrolozi i bijeli magovi tvrde da je najopasnija poznata
svjetska magija "voodoo magija" . 

http://www.astromagicraven.com/magija/voodoo_magija.htm



Za sve koji ne vjeruju u postojanje sihra iliti crne magije,
čarolije, sihirbaza, čarobnjaka i liječenja Kur'anom. Senad
iznosi dokaze, odnosno Kur'anske ajete koji potvrđuju da je
sihr, sihirbazi i liječenje Kur'anom istina od Gospodara.
Hvaljen neka je Allah, Gospodar svih svjetova.

http://www.youtube.com/watch?v=aqYk4g8lPY0

Učač rukje Šejh Senad Brkić. Liječenjem Kur'anom protiv
sihra u Americi. Liječenje Kur'anom po pravilima Islama.

http://lijecenjekuranom.org

http://www.youtube.com/watch?v=aqYk4g8lPY0



Komentar Br.24
Poslao : Adem klokan@kengur.com.au
Datum : 18.10.2012.
E GDoze, gdoze, jesi nasao crkvu gdje ces se bogu
moliti....:-)

Pa naravno da su zagondzije sa "crnjim" alatom..

Pozdrav,
Adem



Komentar Br.25
Poslao : GDogg
Datum : 19.10.2012.
Proljece 99,gori Zemun a Dorchol se
pushi......karma-karmarum......
Drvena terasa restorana nad morem,Pattaya
Beach,Chonbury,Thailand!
Pored mene je,doduse iznajmljena, mlada djevojka iz
unutrasnjosti kraljevine.Pijuckamo i pricamo cekajuci
veceru.Rece da je rano izgubila oca koga napadose zli duhovi
i bolesti pa mu nije bilo spasa.Isprica da je imala prvog
momka koji je zavede carolijama i magijom,iskoristi pa sa
drugom naguli u BKK trazeci bolji zivot.Kako sam se sledecih
dana malo bolje zgotivio sa njenom rajom,uglavnom ravije i
lokalnim ljudima primjetih da u razgovorima cesto pominju
duhove bas kao da je u pitanju stvarnost.Cesto sam upadao u
nepotrebne argumente i nesporazume zbog ignorisanja i
ismijavanja tako ucvrscenog vjerovanja.Kasnije shvatih da je
gest bio jako nekulturan jer gost treba postovati lokalnu
kulturu.Sve mi je objasnio jedan stariji gospodin,Finac
vlasnik hotela u kom sam otsjeo.On tu zivi i radi sa Thai
suprugom preko 25 god.




Komentar Br.26
Poslao : GDogg
Datum : 22.10.2012.
Rijec KARMA je sanskritskog porijekla prenijeta u Hindi a
kasnije i sve jezike svijeta.Prema rijecniku postoji 4
definicije znacenja.Izvorno,otprilike;posledica djelovanja!
U Hinduizmu ova rijec dobija mnogo sire znacenje:kosmicka
uslovljenost tijela u mnogim
inkarnacijama,dobro,bolje,loshe!
Isto tako zapadni oblik
je:sudbina,kismet,predodredjenost,itd.
Ova rijec u Hindi ima razne oblike,pa i shatrovacko
znacenje,npr:
KARMI=osoba sklona porocima,nevjernik,zlocinac itd....
Karma Yogi=je vjerom prosvijetljena,bogata osoba koja cini
dobrocinstva u zamjenu za sva dobra u ovom i sledecim
zivotima.
Yogi=osoba koja se obraca i moli Bogu konstantno,prim,prev.U
odnosu sa Tvorcem!?Ovi principi su takodjer sadrzani u
monoteistickim skriptima i vjerovanjima sto svim religijama
daje zajednicku srz i osnovu.U toku ranijeg zivota i
"komunizma" nisam imao prilike da se upoznam sa
Biblia&Kuran,sto sam kasnije malo nadoknadio,ali zato
Bhagavad Gita,oh.....pomno studirao na licu mjesta,sveti
Vrindavan.Zanimljivo je da nikada nisam pao na religiju,bio
clan isl. ali me knjiga Bhagavad Gita/Bozanska Pjesma
oborila na dupe.Prosetam carsijom,crkva na svakom cosku,neke
imaju smijesna imena"crkva deset svetih kamenova",masonski
hramovi bez prozora,samo grb:uglomjer&shestar a unutra
G,Djamija Zembo,kockaste munare,pozavidio bi joj Isfahan na
napucanosti,a golema tvrdjava,boze me sakloni,lol.Pozlacena
kupola Ukrajinske crkve,raskosna Grcka
crkva,sinagoge,scientology,ovi,oni,shije-sune..
Sve je oko nas...........u cemu je misterija antagonizma?
Dali "ogromna" razlicitost ili "ogromna" slicnost???
gp
pg



Komentar Br.27
Poslao : VANGA
Datum : 22.10.2012.
VANGA - Svijet vidljiv i nevidljiv (2011) 

http://www.youtube.com/watch?v=pVhJTevHD2c&feature=related


Lepa Brena govori o baba Vangi !!! ŠOKANTNO !!!

http://www.youtube.com/watch?v=snkcuEKeyzk&feature=related



Komentar Br.28
Poslao : Melek Andjeo
Datum : 22.10.2012.
U prijasnjim komentarima se spominje Andjela
i vjerovatno se radi o Andjeli Slobodini
profesorici matematike i 
jedne od najboljih Astrologa i Numerologa u Europi
(Predsednik Udruženja numerologa Evrope Anđela Slobodina) 

http://andjelaslobodina.rs

Magistrica matematike i Numerolog Andjela Slobodina se cesto
moze vidjeti u Astro tv emisijama,gdje onima koji je pozovu
u emisiju na osnovu datuma rodjenja i imena odgovara/daje
nevjerovatno tacne odgovore na svim zivotnim poljima,gdje
Andjela kaze da je svacija sudbina vec zapisana,gdje postoje
zle osobe koje preko zlih sila zele da na negativan nacin
promjene neciju sudbinu,gdje i Andjela potvdjuje da te zle
osobe po Bozijem pravilu uvijek poslije dozive mnogo vecu
nesrecu/zlo od onog zla sto su nekome namjenili!  

Andjela cesto ima obicaj da kaze kako kao "inetelektualka"
nije vjerovala u postojanje "crne magije",KAZE DA JE BILA
VECA "INETLEKTUALKA" OD NIKOLE TESLE:), sve dok i sama nije
bila zrtva napada crnom magijom gdje je jedva prezivjela
napade zlih sila(crne magije)i da joj je zivot spasio jedan
beli mag koji joj je pomogao da prezivi,skinuvsi joj to zlo
crnu magiju,pa sad Andjela zeli da pomogne svima koliko ona
moze,a za skidanje crne magije preporucuje belog maga koji
je i njoj samoj pomogao..

Isto tako Andjela cesto spominje da u zivotu nije nista
slucajno i da ima mnogo slucajeva da mnogi sad karmicki
ispastaju za sve lose sto su njihovi preci uradili nekome.
"KAKO SU NASI PRECI JELI GROZDJE SAD NAMA TRNU USNE"



Komentar Br.29
Poslao : Karma
Datum : 23.10.2012.
Skidanje sihira(crne magije),
Istjerivanje dzina(sotone,djavla)sto su usli u ljudsko
tijelo,a sto su im sihirbaze/crnomagijasi odradili i
poslali.
Ipak postoje od Boga odabrani ljudi koji znaju da sa
covjeka/iz covjeka skinu sve ovo zlo.

Skidanje Sihira-Tuzla (Braca Svrabovic) - 1/4 DIO 

http://www.youtube.com/watch?v=wzFncsOvkPk&feature=relmfu


Skidanje Sihira-Tuzla (Braca Svrabovic) 2/4 DIO

http://www.youtube.com/watch?v=Zksj5INERVI&feature=relmfu


Skidanje Sihira-Tuzla (Braca Svrabovic) 3/4 DIO

http://www.youtube.com/watch?v=pWYFVv_cBRg


Skidanje Sihira-Tuzla (Braca Svrabovic) 4/4 DIO

http://www.youtube.com/watch?v=xmrGQaNeZFY&feature=relmfu




Komentar Br.30
Poslao : Dodatak za 29
Datum : 24.10.2012.
"Skidanje Sihira-Tuzla (Braca Svrabovic)" 

DOKTOR AHMET SRABOVIC
(DOKTOR ENERGETSKE,PRIRODNE I DUHOVNE MEDICINE)
JE VEOMA POZNAT DUHOVNI ISCJELJITELJ/BIJELI MAG  
KOJI,IAKO MLAD,VEOMA USPJESNO VODI SVOJ CENTAR ALTERNATIVNE
MEDICINE(GRACANICA-TUZLA).DR.AHMED SRABOVIC JE ISCJELJITELJ
KOJI RADI I NA DALJINU,A IZA NJEGA JE 10 GODINA USPJESNOG
RADA I PREKO 8.000 IZLJECENIH PACIJENATA.DOLAZE MU PACIJENTI
IZ CIJELOG REGIONA,A CESTO GOSTUJE U SLOVENIJI I HRVATSKOJ
GDJE JE I ODBRANIO(ZAVRSIO)SVOJE DOKTORATE.

http://centaralternativnemedicine.ba/centar-alternativne-medicine-ahmed-srabovic.html


SAVJET ZA SVE ONE KOJI BOLUJU OD EPILEPSIJE(ILI IMAJU NEKOGA
SVOGA KOJI BOLUJE OD EPILEPSIJE),DA MNOGI DUHOVNI
ISCJELJITELJI/BIJELI MAGOVI TVRDE DA NAJMANJE 50% ONIH KOJI
IMAJU/BOLUJU OD EPILEPSIJE JE UZROK CRNA MAGIJA,PA BIJELI
MAGOVI/DUHOVNI ISCJELITELJI(ONI KOJE JE BOG ODREDIO DA ZNAJU
UKLANJATI CRNU MAGIJU) KADA SKINU TU CRNU MAGIJU SA
OBOLJELOG NESTAJE EPILEPSIJA.(NARAVNO NEKI SU STVARNO
BOLESNI OD EPILEPSIJE I NJIMA SE NEMOZE POMOCI,ILI MOZE VRLO
MALO DA SE UBLAZI TA BOLEST,ALI ONI KOJIM TA BOLEST NIJE
SUDBINSKA VEC IM JE NEKO UTICAJEM NEGATIVNIH SILA/CRNOM
MAGIJOM NAPRAVIO TU CRNU MAGIJU KOJA JE REZULTIRALA
EPILEPSIJOM TO BIJELI MAGOVI/DUHOVNI ISCJELITELJI OTKRIJU I
OTKLONE.




Komentar Br.31
Poslao : BL
Datum : 24.10.2012.
Mnogi vrhunski svjetski sportasi uplacuju velike svote novca
za izgradnju Bogomolja sirom svijeta.
Prosle sedmice preko tv-a vidimo gdje je jedan od najboljih
tenisera svijeta Novak Djokovic poklonio novac pa je
otvorena novosagradjena crkva u blizini Niksica(Crna
Gora),gdje je navedeno da su zivjeli Djokovicevi preci,koji
su poslije selili do Kosova,pa do Beograda...

Francuski reprezentativac i napadac madridskog Reala Karim
Benzema(francuski je nogometaš alžirskih korijena) nedavno
je sa svojim ocem donirao 3 miliona eura za izgradnju
dzamije u njegovom rodnom gradu Lyon u Francuskoj.

Zna se da je prije,sedamdesetih godina, najveci svjetski
sportas bokser svih vremena Muhammad Ali donirao novac za
izgradnju dzamije u Banjaluckom prigradskom naselju
Vrbanja...



Komentar Br.32
Poslao : GDogg
Datum : 24.10.2012.
Cat Stevens ili kako ga speluju je presao na Islam i kasnije
dobio dozivotnu zabranu ulaska u US zbog odredjenih
izjava............



Komentar Br.33
Poslao : MIR BOZIJI
Datum : 25.10.2012.
Ezan u crkvi

http://www.youtube.com/watch?v=-E__Vvz7h2Q

Nesvakidašnji prizor, učenje ezana u crkvi. Ovo se desilo u
Južnoj Kaliforniji. Kao što možete ovdje i vidjeti sa desne
strane mu'ezina je rabin (jevrejski sveštenik) a sa njegove
lijeve strane je kršćanski sveštenik. Učenje ezana u crkvi
je bio jedan od sastavnih dijelova uvodne ceremonije, čime
se pokazala mogućnost međuvjerske tolerancije. Primjer iz
kojeg svi trebamo izvući pouku, kako muslimani i nemuslimani
mogu živjeti u miru, bez ratova i bez borbi..Neka mir vlada
svijetom..AMIN